Katja

“Občutek imam, da prav nobena reč ne teče prav. Eno živimo na ven, drugo naznotraj; nobenega soglasja ni med obema vrstama življenja. Prav nič čudno ni, če nihče nikogar res ne spozna. Resnične podobe ljudi so neujemljive. Nihče ne spozna samega sebe, in še tisto kar je spoznal, skrbno skriva pred okolico. V tej omiki je vsakogar nekako usodno strah pred samim seboj in pred drugimi. Naslikamo si nekakšno čedno pročelje in ga kažemo svetu; zadaj, kaj pa je zadaj? Če že ne cel zverinjak naglavnih grehov - pa vsekakor nekaj drugačnega. Duh plaho prhuta med duhovi živih in mrtvih, telo rožlja po svetu v pisani opravi. Indijanci se poslikajo z barvami, mi z vrlinami. Potem se napijemo, pobesnimo, znorimo, povaljamo se po lastnem blatu; zbežimo v svoj brlog in spet nas je sram, kesamo se, izpovedujemo se, ližemo si rane. Ker nikoli nikjer ne moremo in ne smemo biti taki, kakor res smo. Od rojstva do smrti. Ena sama krinka, eno samo poslikano pročelje, eno samo sprenevedanje, eno samo poučevanje, ena sama tuja igra.”
― Vitomil Zupan, Komedija človeškega tkiva