#2

Ena glavnih lastnosti postmodernizma je medbesedilnost, kar pomeni, da vsako besedilo obstaja le v odnosu do drugih besedil. Vse je povezano, likov in zapletov je omejeno število. Pa tudi ljudje smo stalno v stiku z drugimi zgodbami in podobami, ki jih podzavestno povezujemo v svoje zgodbe. Ja, možno je, da navdih ni nič drugega kot stvari, ki smo jih že videli, ki se kotalijo po naši podzavesti, in Dantejev verz "Domišljija je tam, kjer dežuje", sploh ne drži - ja, dežuje v naši družbi spektakla, kjer je podoba, "spektakel", zamenjala neposredno izkušnjo.

In to mi pomeni postmodernizem: pisanje o stvareh brez neposredne izkušnje. Po eni strani je to turobno, saj je posledica odtujitve človeka od narave in tudi od drugih ljudi. Vse manj je osebnih stikov, komunikacije v živo, gre za popolno izgubo neposredne izkušnje, ki jo nadomešča simulacija resničnosti množičnih medijev. Ampak to (za pisatelja) ni nujno slabo.

Zabavno je, igra je. Imaš več znanja o svetu, ki ga lahko uporabiš, kot bi ga dobil neposredno. Ljubezenske zgodbe vseh vrst si predstavljam iz filmov, morijo vojn iz vojnih knjig in filmov, preteklost si predstavljamo iz filmov, detektivske zgodbe imajo že skoraj fiksirano shemo. Tudi včasih so si preteklost predstavljali le iz knjig, danes pa pač živimo v poplavi informacij o vsem. Dojemanje je omejeno, ne glede na obdobje; toda danes je število virov tako veliko, da si lahko ustvariš, kar koli želiš. Takšno pisanje je igra z neomejenimi sredstvi: pri bralcu hočeš doseči užitek, točno določeno čustvo, hočeš shematično zgodbo, hočeš uporabiti orožje svoje dobe proti njej, gre za preigravanje klišejev in sklapljanje njih v nove povezave.

Zanimivo je tudi to: kako bralec ve, ali je pisatelj to, o čemer piše, tudi res neposredno izkusil? Eden od univerzalnih nasvetov za pisanje je, da ti ni treba iti za eno leto v rudnik med rudarje (kot kakšen Zola), da bi pisal o njih. Lahko si šel tja za pet let, pa ti ne bo nihče verjel, ko boš napisal zgodbo. Proza ima svoje zakonitosti, postmodernizem gor ali dol.

"Umetnost pisanja zgodb je v tem, da iz tistega malo, kar veš o življenju, izluščiš vse drugo; a potem ko popišeš stran, se vrneš k življenju in tedaj spoznaš, da pravzaprav o njem ne veš prav ničesar." (Italo Calvino: Neobstoječi vitez) Ta odlomek mi pomeni skoraj to, da pisanje ustvarja vzporedni svet. Tako realizem ni način objektivnega predstavljanja resničnosti, ampak samo pripovedna tehnika, prav tako verodostojna kot ekspresionizem, impresionizem ali modernizem.

Če bi rad povedal zgodbo svoje generacije in zajel našo resničnost v zgodbo, bi je ne mogel povedati drugače kot s samimi popkulturnimi, predvsem glasbenimi in filmskimi referencami, torej poustvarjanjem dežja podob, ki nas zaliva iz dneva v dan. Nekakšen verizem, ki pa bi moral prikazati izpraznjenost pogovorov, nedokončane teme in fragmentirane dialoge. Ali ima današnjost véliko zgodovinsko dogajanje v ozadju, ki bi ga prepoznali vsi? Kot na primer v sedemdesetih Vietnam, pohod na Češkoslovaško, itd?

Ali je danes skozi prozo sploh mogoče priti do resnice - to je moje vprašanje.