Pisma mojim čudnim sester so eseji, napisani kot pisma štirim ženskam iz preteklosti.
Prva je Virginia Woolf, ena mojih najljubših pisateljic, ki je imela težave z duševnim zdravjem in naredila samomor. Poleg knjig je Woolf zapustila tudi veliko pisem in dnevnikov, ki so dali vpogled v njena razmišlljanja in težave.
Ostale tri ženske so praktično neznane.
Adelheid Bloch je bila rojena v začetku 20.stoletja, preboleli meningitis ji je poškodoval del možganov in je med ostalim izgubila sposobnost govora. V skladu s takratnim nazori, je živela v psihiatrični bolnišnici, dokler ni postala ena od 200.000 žrtev Hitlerjevega evgenističnega režima.
Frau V je bila mama dečka, ki ga je avstrijski zdravnik Hans Asperger med drugo svetovno vojno opazoval in zdravil v svoji kliniki. Asperger jo je omenjal v dečkovih zdravstvenih žurnalih, ko je ocenjeval njen odnos do sina.
Tretja čudna sestra je Katharina Kepler, ki je živela konec 16. in začetek 17. stoletja in bila mama matematika in astronoma Johannesa Keplerja. Katharina je bila obsojena čarovništva, zapiski iz sodnih procesov povejo tudi marsikaj o njeni osebnosti in kako jo je sprejemala okolica.
Joanne Limburg, ki je nevrodivergentna (diagnozo avtizma je dobila pri svojih 42 letih), se v pismih obrača na svoje čudne sestre iz preteklosti in jim pripoveduje, katere od njihovih lastnosti in težav prepozna tudi sama.
Poleg tega se pisateljica v pismih dotakne tudi različnih drugih tematik. Virginii Woolf piše npr o posledicah pričakovanj, ki jih je imela družba do žensk v različnih časih, vse od oblačenja, govora do prijateljevanja in obnašanja v javnosti. Adelheid Bloch pove, kako invalide družba še vedno težko smatra kot prave, enakopravne ljudi. Seveda to podpre z dejstvi - v VB je bila smrtnost zaradi covida 6 krat višja za invalide kot za neinvalide. V pismu Frau V razmišllja o materinstvu, o odnosih med avtističnimi materami in njihovimi otroci, o preseku med avtizmom in pritiskom patriarhije - do nedavnega je bila psihiatrija prepričana, da deklice in ženske ne morejo biti avtistke. S Katharino Keppel pisateljica piše o tem, kako družba še vedno obsoja ženske, ki se obnašajo in izražajo drugače.
Skratka, Pisma mojim čudnim sestram (moj prevod naslova, v slovenščino delo žal še ni prevedeno), so eseji, ki se dotaknejo feminizma, materinstva in avtizma. Obvezno branje za vse (pre)pozno diagnosticirane čudne sestre, priporočam pa tudi za vse, ki vas zanima feminizem kot intersekcionalnost.
Knjiga je ena tistih, ki jih kupim takoj po izidu, potem pa čakam z branjem, da pride "pravi trenutek", ko si predstavljam, da bom maksimalno uživala v branju. Zdaj mi je žal, da je nisem že prej prebrala, vem pa, da jo bom ponovno vzela v roke. Pa ne le enkrat.