Potopisni roman 'Apalaška pot: 3.500 kilometrov hribov in Amerike' je humoren in iskren zapis o avtorjevem doživljanju te dolge pešpoti. Prek razgibanega dogajanja med pohodom prikazuje tudi posebnosti te divjinske poti, ameriške narave in pohodništva. Prek popotnih tovarišev, mest ob poti in ljudi, ki jih srečuje v njih, pa razkriva sodobno ameriško stvarnost.
Apalaška pot gre po istoimenskem pogorju, čez 14 ameriških zveznih držav na vzhodu ZDA. Dolga je nekaj prek 3500 kilometrov in ima toliko skupnega vzpona, kot da bi se šestnajstkrat z nivoja morja povzpel na Everest: 142 kilometrov. Obenem gre za divjinsko pot, na kateri je pohodnik celo teden dni daleč od prve naselbine, potopljen globoko v naravo ameriških gozdov. Spričo zahtevnosti, dolžine in starosti jo imenujejo 'mati vseh poti'.
Slovenski prevajalec in literarni raziskovalec. V okviru prevajalskega dela za založbe je najbolj znan po svojih prevodih za mlade bralce; prevajal je J. D. Salingerja, P. Pullmana, J. K. Rowlingovo in druge.
ich wünschte, ich könnte etwas besseres über dieses buch sagen. weil‘s mich aber genug zeit gekostet hat, es zu lesen (und das buch vermutlich eh niemanden interessiert lol), will ich nicht noch mehr daran verschwenden, eine ausführliche review zu schreiben - deshalb hier meine notizen, die ich mir während des lesens gemacht habe:
- langweilig (nur persönliches, was interessant gewesen wäre wird nicht erwähnt) - ständige, verwirrende zeitsprünge - zu überzeugt von sich selbst - arroganter/überheblicher blick auf die jüngere generation (!!) - alles was frauen tun dient dazu, attraktiv zu wirken? - fatshaming - bietet marnie alkohol an, nachdem sie von der abhängigkeit ihrer mutter erzählt hat (sonst trinkt marnie nicht!) - setzt sich nackt ans feuer, damit sich niemand zu ihm gesellen möchte
ich wollte eigentlich wenigstens 2 sterne geben, bis mir aufgefallen ist, dass ich das nur gemacht hätte, weil ich den appalachian trail mag. das buch selbst hat keinen mehrwert.
(durchgezogen hab ich btw auch nur, weil ich gehofft habe, sinnvolle informationen für meinen thru hike in 2 wochen zu finden, aber da war ich hier definitiv falsch.)
Opomba: naknadno sem knjigi znižala oceno na najnižjo možno, ker sem bila seznanjena o zavržnih in nečastnih dejanjih avtorja, predvsem v odnosu do ženskih avtoric. Veliko razočaranje. V prihodnosti sem nameravala prebrati tudi kakšno drugo njegovo, pa me je minilo. Škoda, da smo priča takim dejanjem.
Potopisni roman, ki ne opisuje samo poti, zagnanosti in ogromne volje do zastavljenega cilja, ampak opisuje tudi nastanek velikega prijateljstva. Čisto me je prevzela pisateljeva strast in moč, ki jo je imel, da je prehodil toliko kilometrov in na koncu ugotovil, da bo to res pogrešal.
Ker sem res uživala z njimi ob tabornem ognju ter ob klepetu, pa mi je bilo mogoče malo manj všeč to, da nam pisatelj ponudi res ogromno informacij, ki so mi bile malo manj zanimive.
Knjiga je napisana s strastjo, humorjem in zelo, zelo dobrim spominom (kako?!). Na momente sem mislila, da berem fikcijo, tako podrobno so bile opisane poti in dogajanje - mogoče dober uvod v film? 🤔
Hvala Jakob J. Kenda za zaupanje. Knjiga pa že hiti naprej, v roke drugemu bralcu.
Čeprav nisem pohodnica, je tale potopis napisan tako zanimivo, hudomušno in privlačno, da bi še sama ob avtorjevi navdušenosti nad potjo kar vzela pohodne čevlje in šla v neznano. Sicer se avtor občasno malo preveč spusti v nepotrebne detajle in filozofiranje, je pa zgodba res lepa hvalnica naravi in pohodništvu. Zanimivo je tudi psihološko analiziranje Američanov in pohodnikov.
Apalaška pot je potopisni roman o 3500 kilometrov dolgi poti, polni vzponov in spustov, bolečin, ovir in izzivov, pa tudi neskončnih naravnih lepot, resničnih prijateljstev, samotnih, a ne osamljenih večerov ob ognju in srečanj z ljudmi, ki vračajo upanje v altruistično naravo človeka. O poti, ki je avtorja naučila ne le kako preživeti, ampak kako (za)živeti v neverjetno surovi, a nepredstavljivo lepi divjini, ki jo opisuje na božajoče romantičen način. S pomočjo poti je spoznal neverjetne ljudi, ki so ga korak za korakom spreminjali. Mu odpirali nove svetove, z njim delili svoje strahove in mu pomagali, da se je s poti vrnil še bolj on. A tudi, ko je po nepredvidljivi poti stopal sam, mu ni bilo dolgčas. Zatopljen v svoje misli, spojen z neukrotljivo naravo, ki ti lahko toliko vzame, a ti tudi vedno poplača, si je s trdnim korakom utiral pot in jo po štirih mesecih končal s tistim opojnim občutkom zaljubljenosti. Zaljubljenosti v ljudi, ki mu jih je pot prinesla, zaljubljenosti v neizprosno divjino, ki ga je izzvala in obvarovala, zaljubljenosti v življenje. In ravno to je smisel “Iti, hoditi.” Tudi sama sem v njegovi poti uživala, čeprav moram priznati, da sem se med branjem nekoliko izgubila v vseh zgodovinskih, arhitekturnih in filozofskih poglavjih (ki jih je bilo za moj okus nekoliko preveč), sem pa požirala antropološko-psihološke dele romana in vse komične in zanimive anekdote, ki so še dodatno popestrile celotno zgodbo. Meni najljubši pa so bili slikoviti opisi pokrajine, ob katerih kar čutiš piš vetra, vonjaš pristnost divjine, slišiš pridušeno šelestenje listov in vidiš vso to veličastnost našega planeta.
Sočno, poučno, nevsakdanje, epsko, tudi razburljivo in močno, duhovito in pretresljivo. Odlično pisanje. Za vse tiste, ki radi hodimo in beremo, tudi za vse tiste, ki radi hodijo, pa malo manj radi berejo. In tudi za tiste, ki radi berejo, pa malo manj radi hodijo. Apalaška pot je marsikaj, nedvomno neponovljiva izkušnja, ki je ne bi bilo treba zapisati, pa bi vseeno ostala neponovljiva in izjemna. A Jakob je na srečo storil drugače. S tem, ko je to zgodbo z vsem, kar spada k njej, zapisal v knjigo, je apalaška izkušnja pohodnika v bralčevih očeh lahko vrnjena Kovičevi pesmi, metafori življenja. In nekje tu se zame začne zares dobra knjiga. Samo iti, hoditi torej.
V čezatlantsko zavest je informacija o obstoju dolgih transameriških pohodnih poti vstopila nedavno, najbolj s potopisom in filmom o Cheryl Strayed (Divja), ki sicer govori o Pacifiški pohodni poti, pred par leti (2017) pa smo dobili tudi slovensko verzijo Jakoba J. Kenda (Apalaška pot), o najstarejši in najtežji, Apalaški poti. Slava ameriških širjav nam sicer ni tuja. Znana nam je iz westernovske mitologije in kasnejše cestne ikonografije (npr. Route 66, Keruac…), vendar je zgodovina pohodnih poti pravzaprav starejša. Idejno je izpeljana iz filozofije o "Veliki Ameriki", danes očitno izgubljeni, če vzamemo v obzir politične programe o njeni obnovi. Očetje te ideologije so imeli sicer v mislih precej drugačne konceptualne povezave med naravo in človekom, bolj v smislu skupne 'duše' obeh oz. nekakšne vzajemne transcendence vsebujoče tudi ostanke indijanske duhovnosti. Tako sta filozofa Ralph Waldo Emerson ("Živi v sončnih žarkih, plavaj v morju, pij divji zrak.", "Narava vedno nosi barve duha.") in David Henry Thoreau pripravila ideološke temelje za oboje - za veliko Ameriko z njeno naravo in za velike Američane, ki bivajo v njej kot njen esencialni del. Naturalist Jonh Muir, ustanovitelj naravnih parkov (in posledično poti skoznje), je samo logična konsekvenca omenjenih.
Ker je "pot vedno odvisna od pohodnikov" so danes z vso pridruženo ideologijo, ekologijo in iskalci smisla oz. lastne transcendence, dolge ameriške poti oblike čaščenja Združenih držav Amerike, kjer so "vsi so res prima in super" in kjer so možne vsake sanje.
Pot je izjemen simbol. Ima svoj začetek, svoj čas, cilj, zahteva napor, prečiščuje, osmišlja, nagrajuje, gradi karakter, izobražuje in prenovi človeka... Človekovo življenje dojemamo kot nekakšno pot, zato ni čudno, da je umik v samoto neskončnih gozdov ter ogromen preizkus moči in volje, ne samo priložnost za redefinicijo pozicij, ampak celo reset oz. remont pohodnika. Kenda opisuje thru-hikerje v precej podobni maniri (verjetno nekoliko idealizirano). Sicer prehoditi 3500 kilometrov seveda ni mačji kašelj in povsem verjetno je, da so ljudje na takšni poti zelo zanimivi. Kritike je deležna mlajša generacija, ki izgublja stik s tradicionalnimi vrednotami in se išče med drugim skozi travo in druge droge, ekološka in duhovna sidra pa pri njej menda močno popuščajo. Prav tako so zanimivi tudi opisi mest, v katerih se je industrializirana Amerika rojevala, a so danes propadla in onesnažena (rjast pas) in ki prav tako ležijo na obrobju Apalačev. V ZDA je pač tako, da mora človek fizično tja, da ne bi bil deležen samo njihovega EPP-ja. Kakorkoli že - pri branju sem bil kar malo zavisten, saj si osebno lahko finančno in časovno privoščim samo slovenske variante (ki so sicer izjemne), kljub temu pa vandrovec v meni vendarle sanja tudi o epskih road in hike tripih, v stilu Born to be wild, iz ameriških filmov. Mi gremo pa letos familiarno vsaj čez Pohorje ali pa po Savinjski obhodnici, če že čez lužo ne moremo. Če ne gre v živo, vsaj glejmo in berimo o tem ('kdor bere, živi tisoč življenj'), in v tem smislu Kendov potopis opravi svojo funkcijo odlično. Njegov pohod je spoštovanja vreden in živo opisan. Čista zmaga, kajti na koncu koncev gre pri poti in naporu, ki je zanjo potreben za opijanjanje. Telo izloča kanabinoide, endorfine in opioide, ki osrečujejo enako kot pri zaljubljenosti ali ljubezni. Ljubezni do življenja, do sebe, do narave, do sveta, do obzorja, do zlitja z drugim... V resnici gre za ljubezen.
Odločila sem se, da preberem to knjigo, ker si tudi sama želim prehoditi to pot. Že naslovnica in mnenja drugih so me pritegnila k branju. Bolj kot pa sem brala bolj sem bila razočarana, saj ne govori samo o poti ampak tudi o Američanih, zgodbah, ki so mu povedali ostali pohodniki... Če bi jaz napisala knjigo bi začela s tem kaj imam v nahrbtniku, od dneva 1 do zadnjega dneva, vse bi napisala v vrstnem redu... Ne pa tako kakor je napisal avtor - brez reda, brez osnovnih stvari ( kaj ima v nahrbtniku, pasti AP, vrstni red...)
Divje, pogumno potovanje in odlična knjiga. Presenetilo me je, koliko se Kenda osredotoči na ljudi, ki jih tam sreča in spozna, in kako zelo si jih prizadeva razumeti - ne le kot posameznike, ampak celo ameriško kulturo skozi prizmo njihove zgodovine, ki jo izredno dobro pozna. Kljub temu ne manjka opisov narave, popotnih prigod in opisov telesnega odziva na tako dolg, kontinuiran napor. Zelo zanimivo branje.
Great read, my compliments for both the thru-hike, as well as the book. Since I have been thinking about doing a thru-hike myself for some time, this definitely motivated me for it even more.