What do you think?
Rate this book
Nihče
Življenjska zgodba Mehmedalije Alića iz Potočarov pri Srebrenici je pretresljiva pripoved, tragedija in zgodovinska lekcija obenem, paradigmatično besedilo, ki skozi človeško usodo prelamlja različna obdobja druge Jugoslavije.
- GenresHistory
190 pages, Paperback
First published January 1, 2013
2 people are currently reading
22 people want to read
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 6 of 6 reviews
September 19, 2014
Vsaka knjiga, ki lahko primerja Srebrenico z Barbara rovom in to stori preprosto zato, ker zgodbo pripoveduje oseba, ki je povezana z obema krajema, je obvezno zanimiva. A težava ni v v tem, da je knjiga zanimiva in berljiva in v marsičem zelo natančna in boleča.
Knjiga ima namreč samo eno težavo. Ne ukvarja se z resnico, ampak s tragedijo. To naredi knjigo skorajda čarobno, saj ko človečnosti ne zaznaš, nič ni težjega kot pokazati na prazen prostor.
Kdo je nihče? Knjiga je dobila zelo dobre, upravičeno dobre ocene in še bolje kot to, primerno javno razpravo, čeprav mogoče premalo dolgo. Tako debate okoli obeh krajev humanistične tragedije izgubljajo primerno zgodovinsko obravnavo in še kaj drugega. A ko prebereš vse skupaj, knjiga ni aktivistična. To je knjiga, ki bolj kot kaj drugega opisuje svet otroške ljubezni do izgubljenih spominov in odraslega resnega človeka, ki nanovo gradi prihodnost.
Slovenci nismo ne slabi, ne dobri v tej knjigi. Še najhujša stvar iz knjige je, da so slovenski gospodje iskali mlade delavce. Vrednote slovenskega naroda pa lahko orišemo preprosto s tem, da večina ljudi, ki je želela biti poklicno izučenih za rudarje, nehalo sredi šolanja. Nekako gospodje smo. Policistka pa pravi piscu, da je on "niko i ništa", četudi je bil tukaj že nekaj deset let. On ne zna vozit. On ne ve nič.
Če nekdo reče, jaz nisem nihče, ne glede na birokratske težave tako Nemčije, Bosne in Slovenije, kjer je na vseh treh koncih imel slabo urejen ali krivično urejen pravni status, je to aplavza vredno. A knjiga gre dalj. Knjiga pravi, meni je vseeno kaj kdo misli o meni, samo pustite mi, da se ne bojim za življenje svojih otrok.
V tem času, v teh prostorih, po teh logiki, klobuk dol. Dal bi pet zvezdic, a knjiga se ne zna odločiti za svoj domet. Napisana je kot nekakšen govor posameznika, ki nima nič drugega kot resnico za povedat. Ob pravi usmeritvi, pa bi to bila odlična podlaga za veliko knjigo o mirni prihodnosti v teh krajih.
Knjiga ima namreč samo eno težavo. Ne ukvarja se z resnico, ampak s tragedijo. To naredi knjigo skorajda čarobno, saj ko človečnosti ne zaznaš, nič ni težjega kot pokazati na prazen prostor.
Kdo je nihče? Knjiga je dobila zelo dobre, upravičeno dobre ocene in še bolje kot to, primerno javno razpravo, čeprav mogoče premalo dolgo. Tako debate okoli obeh krajev humanistične tragedije izgubljajo primerno zgodovinsko obravnavo in še kaj drugega. A ko prebereš vse skupaj, knjiga ni aktivistična. To je knjiga, ki bolj kot kaj drugega opisuje svet otroške ljubezni do izgubljenih spominov in odraslega resnega človeka, ki nanovo gradi prihodnost.
Slovenci nismo ne slabi, ne dobri v tej knjigi. Še najhujša stvar iz knjige je, da so slovenski gospodje iskali mlade delavce. Vrednote slovenskega naroda pa lahko orišemo preprosto s tem, da večina ljudi, ki je želela biti poklicno izučenih za rudarje, nehalo sredi šolanja. Nekako gospodje smo. Policistka pa pravi piscu, da je on "niko i ništa", četudi je bil tukaj že nekaj deset let. On ne zna vozit. On ne ve nič.
Če nekdo reče, jaz nisem nihče, ne glede na birokratske težave tako Nemčije, Bosne in Slovenije, kjer je na vseh treh koncih imel slabo urejen ali krivično urejen pravni status, je to aplavza vredno. A knjiga gre dalj. Knjiga pravi, meni je vseeno kaj kdo misli o meni, samo pustite mi, da se ne bojim za življenje svojih otrok.
V tem času, v teh prostorih, po teh logiki, klobuk dol. Dal bi pet zvezdic, a knjiga se ne zna odločiti za svoj domet. Napisana je kot nekakšen govor posameznika, ki nima nič drugega kot resnico za povedat. Ob pravi usmeritvi, pa bi to bila odlična podlaga za veliko knjigo o mirni prihodnosti v teh krajih.
April 10, 2021
To knjigo cenim zaradi neštetih razlogov. Je iskrena, boleča, sočutna in grozljiva, a brez evokacij literarnih klišejev. Vse izhaja ne iz želje izražanja vendar globoke, goreče nuje po le-temu. Literarna pripoved kot proces katarze je že dolgo znan koncept, vendar koncept katerega uspeh je le malokrat popolnoma izžet. Ta knjiga tako deluje na dveh nivojih: prvi nivo je seveda ta pisateljeva “elegija” ta zgodba, ki se ne zmeni za tiste, ki iz zunaj gledajo notri. Napisana je brez brige za objektivno in ga pravzaprav zavrača z namenom povedati bralcu da so takšne izkušnje globlje od razuma. Drugi nivo pa je ravno ta nivo transcendentalnih izkušenj, nivo, ki dolije tej (grozovito) resnični pripovedi neko temačno magičnost, fiktivnost, občutek, ki ga nek povprečen človek v življenju (na srečo nas in žalost pisatelja) pač ne bo doživel.
Knjigo pa cenim še iz precej osebnega razloga. Pisatelja namreč poznam. Pisatelj je oseba, katerega sem do pred kratkim videval po ulicah svojega mesta, katerega družina me je vedno sprejela in s katerega sinom sem odraščal in mu lahko še danes rečem prijatelj in brat (figurativno). Kljub temu, da sem bil kulturno ter družinsko bolj “outsider” se vseeno čutim nek molekulski del te zgodbe. Mnogkrat se spopadam z negativnostjo in katastrofičnimi mislimi, ki pa me ob tej knjigi minejo. Seveda je knjiga morbidna in groba, a v njej vedno ostaja to čisto človeško upanje, pripravljenost odrekanja jazu in popolno sprejemanje nesebičnega žrtvovanja v upanju da bo iz tega ven prišlo dobro. In to bom za vedno občudoval. Viktor Frankl se lahko skrije pred Alićevim mojstrstvom.
Knjigo pa cenim še iz precej osebnega razloga. Pisatelja namreč poznam. Pisatelj je oseba, katerega sem do pred kratkim videval po ulicah svojega mesta, katerega družina me je vedno sprejela in s katerega sinom sem odraščal in mu lahko še danes rečem prijatelj in brat (figurativno). Kljub temu, da sem bil kulturno ter družinsko bolj “outsider” se vseeno čutim nek molekulski del te zgodbe. Mnogkrat se spopadam z negativnostjo in katastrofičnimi mislimi, ki pa me ob tej knjigi minejo. Seveda je knjiga morbidna in groba, a v njej vedno ostaja to čisto človeško upanje, pripravljenost odrekanja jazu in popolno sprejemanje nesebičnega žrtvovanja v upanju da bo iz tega ven prišlo dobro. In to bom za vedno občudoval. Viktor Frankl se lahko skrije pred Alićevim mojstrstvom.
December 12, 2013
Idilično otroštvo v Bosni, grenkoba obljubljene dežele Slovenije, izbris, Srebrenica in na koncu Huda jama. Vse to se je zgodilo enemu človeku, ki je svojo zgodbo rahločutno zapisal v vednost in opomin vsem nam.
November 19, 2014
Stran 91- Moj rod že stoletja živi v Evropi, na isti zemlji kot vi, ki pravite, da ste DEMOKRATI. Vi, tako kot vsi drugi prebivalci sveta, ste dobrodošli gostje v moji Bosni, ki pa z vašim blagoslovom vse bolj postaja rezervat in vse manj del Evrope.
Moj praded je živel v strahu za življenje mojega deda. Njega je skrbelo za življenje očeta in njegovih bratov. Za moje življenje in življenje mojih dveh bratov je bilo upravičeno strah mojega očeta. JAZ VAM OPROŠČAM, LE RECITE MI, DA MI NIKOLI NE BO TREBA ŽIVETI V STRAHU ZA ŽIVLJENJE MOJEGA SINA.
March 2, 2014
V redu knnjiga - hitro se bere. Na specifičen način povzame svoje ivljenje - od otroštva sredi hribov, odhoda v Slovenijo in vseh stvari, ki jih je odraslost prinesla - z zgodovino in geografijo obstoja.
Displaying 1 - 6 of 6 reviews