Ko Adrijan, Ernest in Lena prispejo na Modri otok, se jim še sanja ne, kako bo štirinajst dni, kolikor jih bodo preživeli na njem, za zmeraj zaznamovalo njihova življenja. Kot udeleženci raziskovalnega tabora naj bi se poglobili v navade prebivalcev otoka, se zabavali in počeli reči, ki jih pač počneš na morju, a že prvi dan se nehote zapletejo v skrivnostno mrežo, ki jo tke zlovešči svetilničar Stibor ...
Avtorica številnih radijskih iger za otroke Irena Androjna (1968) je svoj drugi roman za mladino postavila na namišljen otok nekje na Jadranu. V napeto pustolovsko zgodbo je spretno vtkala fantazijske elemente, ki nas popeljejo v skrivnostno Kraljestvo neskončne zarje.
Ta knjiga mi je želela prodati diamant, ki je v resnici le svetleč kamen.
Začetek zgodbe ni slab in beseda tudi lepo teče. Verjetno je ena boljših knjig za mladino v slovenskem prostoru. Ampak že takoj na začetku me je zmotil način razdeljevanja poglavij. V resnici gre za eno dolgo poglavje z vmesnimi premori. Pripovedovalec je tretjeosebni in neprestano preskakujejo med številnimi osebami. Iskreno, oseb je bilo preveč. Najprej so le Lena, Ernest in Adrijan, kasneje pa pridejo še Marisa, njena družina in vsi s počitniškega tabora. Skratka, taka preskakovanja delujejo v filmih; v knjigi, ki združuje realni svet z elementi nadnaravnega pa je taka pripoved povzročala precejšnjo zmešnjavo.
Glede poteka zgodbe pa tudi nisem bila najbolj navdušena. Kar me je najbolj zmotilo je to, da nisem razumela bistva te knjige — kaj je bil tisti glavni zaplet, ki je tri junake gnal naprej? Poleg njihovih osebnih zgodovin, spoznamo tudi osebne zgodovine stranskih oseb. V ospredju je najprej nečimrno dekle Marisa, nato se njeno vedenje poveže s starodavnimi običaji na otoku. In le-to je povezano z okoljevarstvenim problemom. Kar hočem povedati je, da se je veliko dogajalo, nič pa ni bilo najbolje razdelano. Posebno odnosi med tremi prijatelji, med Adrijanom in Mariso ter Leno in Ernestom. Spodbujeno je, da bi kot bralka občutila sočutje do vseh oseb, ampak iskreno, ni postavljene neke osnove, na podlagi katere bi se lahko poistovetila s predstavljenimi osebami. Opisana je napetost, ki spodbuja dogajanje v knjigi, ampak žal je bilo preveč vse povedano in ne opisano na način, da bi to dogajanje občutila.
Dodatno me je zmotilo to, da liki niso bili dovolj poglobljeni in določeni zaključki zapletov so bili preveč predvidljivi.
Ta knjiga... že dolgo nisem imela tako močnega post-book bluesa. Ni variante, da začnem brat kakšno drugo knjigo, ker še vedno razmišljam o pustolovščini, poletju, portalu,... Želim si, da bi bila knjiga daljša ali (še boljše) da dobi nadaljevanje!
Mladinski pustolovski roman, začinjen s skrivnostmi in kančkom nadnaravnega. Primeren za vsakršno starost, od katere otroci že zmorejo brati brez sličic, čisto dovolj zanimivo branje pa tudi za odrasle.
+Pisateljica ima lep slog pisanja, kar me zelo pritegne. Sploh na začetku in v sredini je vsako 'poglavje' druga zgodba. (slog me spominja na kadre v filmu) Te zgodbe se nato združijo v eno in vse se postopoma 'poklapa'. Všeč mi je zemljevid Modrega otoka, saj se lahko bolj orientiram. Zgodba je napisana tako, da sem si lahko jasno predstavljala vse kraje in osebe. Tudi sama sem se vprašala in globoko razmišljala, kako bi bilo, če bi obstajal svet, kot je Kraljestvo neskončne zarje; kjer lahko vse napake popraviš in zaživiš novo življenje. -Na začetku me je precej motilo, saj so bila poglavja 'nesmiselno' razdeljena in nisem vedela, kaj se dogaja. Nasploh v celi knjigi nisem našla 'bistva'. Ves čas se nekaj dogaja, junaki gredo čez več preizkušenj, a nisem zaznala dogodka, ki bi bil nekako ključen.
Pustolovski mladinski roman o poletnem taboru na Modrem otoku. Adrian, Lena in Ernest se znajdejo v skupini etnologov in njihova naloga je, da raziščejo navade in običaje ljudi na otoku. Pri tem spoznajo Mariso, katere rod je povezan z galebi in magijo. Leteti kot ptica ... biti svoboden ... srečati pokojne ... sprejeti smrt.
Mi je bla všeč, fin mladinski, počitniški, mal skrivnosten, mal fantastičen. Zelo mi je všeč kako so vsi zelo zelo proti "razvoju" otoka za hotele in turizem - zelo všeč! :)
Nedavno sem imela priložnost brati Modri otok Irene Andronja in moram reči, da mi je bilo v popolno veselje. Zgodba se odvija na skrivnostnem otoku, polnem pustolovščin in skrivnosti..🤩
Andronjin slog pisanja je očarljiv in bralce potegne v živahen svet, ki ga je ustvarila. Liki so dobro razviti in jih je mogoče povezati in ugotovila sem, da sem globoko zaplavala v njihovo potovanje.😃
Zaplet je poln preobratov in me vseskozi drži na robu sedeža. Avtorjeva pozornost do detajlov in opisni jezik sta narisala živo sliko otoka in njegovih prebivalcev.😁
Na splošno je Modri otok obvezno branje za ljubitelje skrivnosti in avanture. Zelo jo priporočam vsem, ki iščejo razburljivo in poglobljeno bralno izkušnjo ❤️
Čeprav sem ocenila ⭐️⭐️⭐️⭐️ je to res knjiga vredna branja!