Najprej je ves Evelinin svet velika družinska hiša z malo prostora. Tam se v stene zažirajo očetove grožnje in agresivni izbruhi. Ko se prizorišče razširi na učilnice in šolske hodnike, v Evelin butajo zbadljivke, ki jih poskuša preglasiti s praznino v želodcu. Medtem ko se navzven iz briljantne deklice razvija v svojeglavo najstnico in samostojno žensko, se v njej dolbejo luknje. Zaupnica – pripovedovalka jih z občutkom odstira. Iz Evelininih spominov, shranjenih telefonskih sporočil, fotografij in dnevniških zapisov izpisuje njeno zgodbo. Tako iz gostega, preciznega jezika nastane pripoved, ki celo na formalni ravni pogosto – tako kot Evelin – okameni, udari, odplava, se skrha in sestavi nazaj. September pa ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno in imajo to moč, da bolečino omilijo in nas odvračajo od tega, da bi jo prizadejali drugim.
ANA SCHNABL is an award winning authoress from Slovenia. Her collection of short stories Razvezani (Disentangled) received Best Literary Debut Prize at the annual Ljubljana Book Fair in 2017. The same book was shortlisted for the Novo mesto Short Prize and for the Mira PEN Award. The collection was translated into Serbian (Partizanska knjiga, 2018) and German (Folio Verlag, 2020). The Serbian translation received the Edo Budiša Award in Croatia. Her second book, a novel called Mojstrovina (Masterpiece) was published in 2020. It is due to be translated into Serbian (Partizanska knjiga, 2022), German (Folio Verlag, 2022) and English (Istros Books, 2021). She finished her second novel called Plima (The Tide) in January 2021. The book will be published in January 2022. She is currently working on a colection of novellas.
September Ane Schnabl je roman o nasilju v družinskem krogu in kako le to vpliva na življenje žrtve, glavne osebe Evelin, ki jo spremljamo od otroštva naprej.
Poleg same zgodbe igra veliko vlogo tudi način pisanja, saj je več zornih kotov, vključno z Evelininimi zgodbami, dnevniškimi zapisi in sms-i. Poglavja, čeprav iz dveh različnih obdobij ali od dveh različnih glasov, se stapljajo ena v drugo.
Vse to da bralcu občutek, da je dejansko znotraj glave Evelin, sploh je to (meni) bilo izrazito v njenem otroštvu. Mislim, da se tega s klasičnim pisanjem ne bi dalo tako nazorno pokazati.
Tema je nasilja v družini je težka, a se o njej premalo odprto govori in tudi zato - preberite knjigo in govorite o njej!
Ne vem, kdaj, če sploh kdaj, sem nazadnje v roke prijel knjigo, kot je September. Sprva sem prebral kakšnih 40 strani in si tam postavil bazni tabor. Kot da sem moral malo sprocesirati in se aklimatizirati na slog, jezik in ja, tudi glavno junakinjo. Nekako pustiti, da Evelin tudi v meni resnično zaživi, jo poskušati sprejeti v njeni kompleksnosti. Potem ko sem se v knjigi udomačil, pa je bila to ena sama direttissima do zadnje strani. Da je tako zahtevna literatura istočasno takšen page turner je resnično posebna oblika mojstrstva! Je osvajanje tega nekoristnega sveta, teh travm, teh gora, odpoved življenju in iskanje smrti? Nasprotno takšno zavezanost življenju, kot jo izpriča Evelin, nam je lahko samo v navdih in uteho.
Tudi tale roman bi si zaslužil tri zvezdice in pol, kar je znak odličnosti, ampak jih Goodreads žal ne omogoča. Stilistično in strukturno zanimiv in razgiban, verjetno bo kdo zapisal, da tudi "eksperimentalen" roman, ki govori o nasilju v družini in njegovih posledicah. Nekaj res odličnih pasusov, ki simulirajo psihološko stanje pripovedovalke. Otroška perspektiva je bila kje izvedena že precej bolje, pa tudi tukaj ne gre za "pravo" otroško perspektivo, ampak za analeptičen zapis, a vseeno (punčka ne ve, kaj so krediti, čeprav o tem vseskozi posluša, ampak pozna pa cel kup drugih zapletenejših izrazov). Mogoče tudi razcepljena perspektiva v sedanjosti ni bila najboljša ideja (premalo da zgodbi ali pripovedi), predvsem pa me je motila popolna diskrepanca med odličnimi pogovorno zapisanimi dialogi in mestoma izredno papirnato, literarno govorico, polno anahronizmov in okornih stavčnih struktur, ki mi preprosto niso prikazala predstavnega sveta in/ali jezika sodobne mlade ženske (če to očitamo Jančarju, je treba še bolj Ani Schnabl).
Tole je bilo pa kar "intenzivno" branje zame. Zelo specifičen stil, za katerega sem kar nekaj strani potrebovala, da sem ga "osvojila" (če sploh).
Branje bo zagotovo pustilo usedlino. Čustva so skakala od žalosti, jeze, razočaranja, upanja, obupa....Spodbudilo je nekaj triggerjev, zlasti odnos med ženskami.
Lahko razumem, zakaj gre za nagrajeno delo. Ni pa moje najljubše. Ali pa v tem trenutku nisem bila pripravljena nanjo.
Bi pa tole po moje lahko bila dobra knjiga za debato.
Moja pričakovanja pri Ani Schnabl so zmeraj zelo visoka. Tako me je sama navadila s svojimi zgodbami. September ta pričakovanja preseže. V sebi skriva bolečino, ki je v meni močno odzvanjala, bohoti stvarjenje jezika, s katerim me Schnabl razvaja in ki ga iščem v njenih delih; in za ultimativni hat-trick postreže z zgodbo, ki je ne moreš nehati brati. Prvi Schnabl roman, ki sem ga požrla v enem dobrem dnevu. In potem začela ponovno brat, ker vemo, da je binge knjige površen, četudi zadovoljiv. :) September je tako zamenjal Razvezane kot moje priporočilo za prvo knjigo v Schnabl svet. Kar smatram za kompliment romanu.
Knjigo September sem že večkrat videl, a me nikoli ni posebej pritegnila. Pred nekaj tedni pa sem opazil, da se je uvrstila med top 10 za nagrado Kresnik. Res sem vesel, da sem ji dal priložnost. Knjiga je vrhunska. Slog pisanja je preprost in razumljiv, zgodba pa tako zanimiva, da jo je težko odložiti. Všeč mi je tudi, da je tako življenjska. Vsaka beseda je na svojem mestu, nič ni odveč. Vse skupaj res odlično deluje. Posebna pohvala avtorici tudi za izbiro imena glavne junakinje. Evelin je bila popolna izbira. Zdi se mi osvežujoče, saj se nekatera imena že skoraj mal preveč ponavljajo.
Že dolgo sem si želela začeti brati Ano Schnabl in vesela sem, da sem tokratni skok domov v Slovenijo lahko izkoristila za nakup "Septembra". Imela sem zelo visoka pričakovanja, saj me avtoričini zapisi v The Guardianu, ali drugje na internetu, vedno pritegnejo. Lahko rečem, da nisem razočarana in da sem knjigo, kljub temu, da me je v njej kdaj kaj malega zmotilo, zaradi odličnega ritma, raznolikega sloga in sposobnosti ustvarjanja živih likov, komaj odložila.
Knjiga September Ane Schnabl, je slogovno izredno zanimivo in dobro napisano delo. Tema zgodbe je težka in liki ne preveč všečni.
Oče sprva deluje prijazno, a hitro postane jasno, da ni – je grobijan in alkoholik, povod družinske travme. Jezik, ki mu ga je avtorica pripisala, je preprost in učinkovit. Mama je v očeh glavne junakinje “odrešiteljica”, a tudi sama je ujeta v zlorabe, iz katerih se ne zna izvleči. Evelin, glavni lik, je namenoma nezanesljiva pripovedovalka, a njena raztresenost me je pri branju večkrat zmedla, tako da nisem več vedela, kaj je res, kaj je samo želja, kaj se je zgodilo in kaj je samo misel.
Zgodba je zanimiva, a včasih sem imela občutek, da avtorica želi preveč in da se izgubi med številnimi slogi – tukaj bi veljalo načelo »manj je več«.
Kljub težki tematiki – nasilju v družini in njegovemu vplivu na življenje glavne junakinje – se knjiga bere presenetljivo tekoče. Navdušil me je tudi slog pisanja, ki je jasen, pristen in čustveno učinkovit. Malce me je zmotil le občasni pripovedni preskok, ko zgodbe ne spremljamo več skozi oči junakinje, temveč drugih likov. Ampak knjiga je izvrstna. To je bila moja prva knjiga te avtorice, zagotovo pa ne zadnja.
Povsem razumem, zakaj je bralcem tale knjiga za 5/5. Jezik je zelo gost, vsebina je mešanica tesnobe, tegobe, jeze, žalosti in razvrednotenja, skozi katero gredo glavni akterji. Potrebovala sem nekaj časa, da sem se navadila na način pisanja in prvi del knjige mi je bil res všeč. Druga polovica knjige pa me žal ni več "držala".
Zame Anin najboljši roman. Liki so še vedno na polno psihološko secirani, a hkrati priljudni. Jezik je še vedno nabrušen, a teče. Tema romana je temačna, ampak Ana jo predstavi na življenjski način.
Zelo zanimiva knjiga… od traume, do predelovanja le te in odpuščanja. Super tematika o druzinskem nasilju povezanem z alkoholizmom. Edino kar me je motilo je modern način pisanja.