What do you think?
Zlati čoln #4
Kalejdoskop: Izbrane pesmi/Wiersze wybrane
Izbor pesmi: Karolina Bucka Kustec, Iztok Osojnik, Bożena Tokarz
V poljščino prevedla Karolina Bucka Kustec
Spremna beseda: red. prof. dr. Bożena Tokarz, dr. Iztok Osojnik
Spremno besedo Bożene Tokarz v slovenščino prevedla Tatjana Jamnik
V knjigi Kalejdoskop je zbranih 112 pesmi Srečka Kosovela v izvirniku in poljskem prevodu Karoline Bucke Kustec. Z obširnim izborom, ki so ga pripravili prevajalka, Iztok Osojnik in Bożena Tokarz, se bo Kosovel, kot upamo, v slovensko in poljsko kolektivno zavest vtisnil kot inovativen pesnik, ki je, to danes že lahko rečemo, pomembno sooblikoval podobo svetovne poezije.
Čeprav je Kosovelova poezija že sama po sebi močna in še vedno aktualna, se nam je zdelo potrebno prikazati širši, zgodovinski in geografski, kulturni in politični kontekst, v katerem in iz katerega je pesnik ustvarjal. Opombe prevajalke omogočajo poljskim bralcem dostop do tistih podatkov, ki se nahajajo zunaj preseka slovenskega in poljskega enciklopedičnega védenja. Dodatno informacijo prejemnikom obeh kultur nudita spremni besedi dveh poznavalcev Kosovelove zapuščine.
Razprava literarne zgodovinarke, teoretičarke in prevodoslovke red. prof. dr. Bożene Tokarz je napisana iz perspektive poljskega prejemnika, ki je hkrati strokovni bralec. Tokarzeva je namreč raziskovalka poljske in slovenske literature ter med drugim avtorica monografije Między destrukcją a konstrukcją: O poezji Srečka Kosovela w kontekście konstruktywistycznym (Med destrukcijo in konstrukcijo: O poeziji Srečka Kosovela v konstruktivističnem kontekstu, 2004). Njena spoznanja, ki so zrasla iz poglobljenega študija slovenskih, poljskih in svetovnih gibanj v umetnosti zgodovinske avantgarde, bodo nedvomno zanimiva tudi za slovenskega bralca.
Slovenski pesnik, pisatelj, esejist in zgodovinski antropolog dr. Iztok Osojnik pa bralcu odpira vrata v Kosovelovo poezijo »od znotraj«. V svoji znanstveni študiji nadaljuje delo, ki ga je zastavil že v esejistični zbirki Nasmeh Mone Lize: Sedem poskusov, kako misliti v polju poezije (2005), in razvija orodje za analizo Kosovelove poezije skozi Rancièrov pojem političnega. S tem je odprl novo razsežnost v razumevanju dela Srečka Kosovela ne le v poljskem, temveč tudi v slovenskem literarnem polju.
Kot to dokazuje njegovo predavanje v Zagorju februarja 1926, je Kosovel po eni strani pod vplivom svojih prijateljev in globokega notranjega občutka za pravičnost (ki ga je razvil ob branju poezije Rabindranatha Tagoreja), po drugi strani pa zaradi ustvarjalne nuje po resnični poeziji, ki bi zadela v jedro avtentične estetske in etične govorne funkcije, raziskoval različne možnosti, kako pesniško delati stvari z besedami, pogosto zašel na področje »delavske ali socialno borbene poetike«, kot jo označi Anton Ocvirk. Toda po mojem mnenju v teh delavskih in socialno borbenih pesmih Kosovel ni prebil zidu, ki loči notranjo, »iz sebe« izgrajeno umetnost, od prevladujočih klasičnih vzorcev poezije hierarhizirane reprezentacije (partijskega političnega programa), pač pa mu je to uspelo v tisti njegovi fazi, ki jo označujemo kot avantgardni konstruktivizem. Ne le da se je s konstruktivistično poezijo vključil v estetsko in revolucionarno vrenje, ki je Evropo zajelo po prelomu stoletja in se še okrepilo med prvo svetovno vojno in po njej ter je nedvomno pomenilo široko socialno fronto in deklariran socialni in politični upor proti »stari umetnosti« in »staremu svetu«, zaradi česar so se številni umetniki neposredno vključili v politična gibanja svojega časa, ampak je ustvaril lasten poetični sistem in lastno radikalno politično poezijo. Šele njegovi »konsi« so izreden primer uspele politične poezije, »nastale po večini same iz sebe«.
(Odlomek eseja dr. Iztoka Osojnika Politična resnica Kosovelove avantgardne konstruktivistične poezije)
S tem izborom se ima poljski bralec prvič možnost seznaniti z izjemno pesniško osebnostjo Srečka Kosovela, slovenskega pesnika, ki je umrl leta 1926, star 22 let. Doslej je bilo na Poljskem objavljenih manj kot 20 njegovih pesmi, od tega 15 v antologijah slovenske poezije: dve se ponovita (Labodja pesem, O, saj ni smrti) v izboru in uredništvu Mariana Piechala iz leta 1967 in v avtorski antologiji Katarine Šalamun Biedrzycke z naslovom Mah in srebro/Srebro in mech iz leta 1995. Pričujoča dvojezična izdaja se je porodila iz želje, da bi predstavili pesnikovo delo, ki ga ni načel zob časa. Čeprav je dolgo ostajalo skrito, še vedno ostaja aktualno in raznorodno: brati ga je moč tako zgodovinsko (dejstva, na katera se nanaša) kot tudi iz vidika sodobnosti, ima univerzalne in lokalne, publicistične in filozofsko-etične razsežnosti. Knjiga je plod slovensko-poljskega sodelovanja. Podobo Kosovela sta tako izoblikovali dve perspektivi branja – slovenska in poljska –, s čimer želimo ohraniti ustvarjalčevo relativno neodvisnost, ki je v prevodu izpostavljena prilastitvi kulture prejemnice, po drugi strani pa skozi prizmo različne izkušnje prostora in časa njegovi poeziji omogoč...
V poljščino prevedla Karolina Bucka Kustec
Spremna beseda: red. prof. dr. Bożena Tokarz, dr. Iztok Osojnik
Spremno besedo Bożene Tokarz v slovenščino prevedla Tatjana Jamnik
V knjigi Kalejdoskop je zbranih 112 pesmi Srečka Kosovela v izvirniku in poljskem prevodu Karoline Bucke Kustec. Z obširnim izborom, ki so ga pripravili prevajalka, Iztok Osojnik in Bożena Tokarz, se bo Kosovel, kot upamo, v slovensko in poljsko kolektivno zavest vtisnil kot inovativen pesnik, ki je, to danes že lahko rečemo, pomembno sooblikoval podobo svetovne poezije.
Čeprav je Kosovelova poezija že sama po sebi močna in še vedno aktualna, se nam je zdelo potrebno prikazati širši, zgodovinski in geografski, kulturni in politični kontekst, v katerem in iz katerega je pesnik ustvarjal. Opombe prevajalke omogočajo poljskim bralcem dostop do tistih podatkov, ki se nahajajo zunaj preseka slovenskega in poljskega enciklopedičnega védenja. Dodatno informacijo prejemnikom obeh kultur nudita spremni besedi dveh poznavalcev Kosovelove zapuščine.
Razprava literarne zgodovinarke, teoretičarke in prevodoslovke red. prof. dr. Bożene Tokarz je napisana iz perspektive poljskega prejemnika, ki je hkrati strokovni bralec. Tokarzeva je namreč raziskovalka poljske in slovenske literature ter med drugim avtorica monografije Między destrukcją a konstrukcją: O poezji Srečka Kosovela w kontekście konstruktywistycznym (Med destrukcijo in konstrukcijo: O poeziji Srečka Kosovela v konstruktivističnem kontekstu, 2004). Njena spoznanja, ki so zrasla iz poglobljenega študija slovenskih, poljskih in svetovnih gibanj v umetnosti zgodovinske avantgarde, bodo nedvomno zanimiva tudi za slovenskega bralca.
Slovenski pesnik, pisatelj, esejist in zgodovinski antropolog dr. Iztok Osojnik pa bralcu odpira vrata v Kosovelovo poezijo »od znotraj«. V svoji znanstveni študiji nadaljuje delo, ki ga je zastavil že v esejistični zbirki Nasmeh Mone Lize: Sedem poskusov, kako misliti v polju poezije (2005), in razvija orodje za analizo Kosovelove poezije skozi Rancièrov pojem političnega. S tem je odprl novo razsežnost v razumevanju dela Srečka Kosovela ne le v poljskem, temveč tudi v slovenskem literarnem polju.
Kot to dokazuje njegovo predavanje v Zagorju februarja 1926, je Kosovel po eni strani pod vplivom svojih prijateljev in globokega notranjega občutka za pravičnost (ki ga je razvil ob branju poezije Rabindranatha Tagoreja), po drugi strani pa zaradi ustvarjalne nuje po resnični poeziji, ki bi zadela v jedro avtentične estetske in etične govorne funkcije, raziskoval različne možnosti, kako pesniško delati stvari z besedami, pogosto zašel na področje »delavske ali socialno borbene poetike«, kot jo označi Anton Ocvirk. Toda po mojem mnenju v teh delavskih in socialno borbenih pesmih Kosovel ni prebil zidu, ki loči notranjo, »iz sebe« izgrajeno umetnost, od prevladujočih klasičnih vzorcev poezije hierarhizirane reprezentacije (partijskega političnega programa), pač pa mu je to uspelo v tisti njegovi fazi, ki jo označujemo kot avantgardni konstruktivizem. Ne le da se je s konstruktivistično poezijo vključil v estetsko in revolucionarno vrenje, ki je Evropo zajelo po prelomu stoletja in se še okrepilo med prvo svetovno vojno in po njej ter je nedvomno pomenilo široko socialno fronto in deklariran socialni in politični upor proti »stari umetnosti« in »staremu svetu«, zaradi česar so se številni umetniki neposredno vključili v politična gibanja svojega časa, ampak je ustvaril lasten poetični sistem in lastno radikalno politično poezijo. Šele njegovi »konsi« so izreden primer uspele politične poezije, »nastale po večini same iz sebe«.
(Odlomek eseja dr. Iztoka Osojnika Politična resnica Kosovelove avantgardne konstruktivistične poezije)
S tem izborom se ima poljski bralec prvič možnost seznaniti z izjemno pesniško osebnostjo Srečka Kosovela, slovenskega pesnika, ki je umrl leta 1926, star 22 let. Doslej je bilo na Poljskem objavljenih manj kot 20 njegovih pesmi, od tega 15 v antologijah slovenske poezije: dve se ponovita (Labodja pesem, O, saj ni smrti) v izboru in uredništvu Mariana Piechala iz leta 1967 in v avtorski antologiji Katarine Šalamun Biedrzycke z naslovom Mah in srebro/Srebro in mech iz leta 1995. Pričujoča dvojezična izdaja se je porodila iz želje, da bi predstavili pesnikovo delo, ki ga ni načel zob časa. Čeprav je dolgo ostajalo skrito, še vedno ostaja aktualno in raznorodno: brati ga je moč tako zgodovinsko (dejstva, na katera se nanaša) kot tudi iz vidika sodobnosti, ima univerzalne in lokalne, publicistične in filozofsko-etične razsežnosti. Knjiga je plod slovensko-poljskega sodelovanja. Podobo Kosovela sta tako izoblikovali dve perspektivi branja – slovenska in poljska –, s čimer želimo ohraniti ustvarjalčevo relativno neodvisnost, ki je v prevodu izpostavljena prilastitvi kulture prejemnice, po drugi strani pa skozi prizmo različne izkušnje prostora in časa njegovi poeziji omogoč...
- GenresPoetry
328 pages, Paperback
First published May 1, 2012
About the author
Srečko Kosovel
72 books25 followersSrečko Kosovel was a Slovene avant-garde poet.
Since the 1960s, Kosovel has become a poetic icon, in the league of France Prešeren and Edvard Kocbek. He produced an impressive body of work of more than 1000 poems with a quality regarded as unusually high for his age. Most of his works were published almost four decades after his early death.
Srečko Kosovel se je rodil materi Katarini in očetu Antonu kot peti – zadnji otrok. Oče je bil učitelj, doma iz vipavskih Črnič, mati pa iz Sužida na Kobariškem. Imel je brata Stana in tri sestre: Tončko, Karmelo in Anico.
Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu ker se je oče zameril oblastem, vendar tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šoli. V Tomaju je obiskoval tudi osnovno šolo. Kosovel je prvič objavil svoj spis kot komaj 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček, v katerem opisuje mesto Trst. V to mesto je kot otrok veliko hodil in je imelo v njegovem srcu poseben prostor. Pri Kosovelih je bilo zanimanje za umetnost splošno. Oče je vodil pevski in tamburaški zbor, skladal napeve za cerkvene pesmi in maše, Karmela je igrala klavir, Srečko violino, brat Stano se je oglašal v listih s pesmimi. Hodili so v Trst v gledališče in na koncerte ali k prijateljem in znancem, ki so bili podobnega duha, in ti so bili večkrat gostje pri njih v Tomaju. Po opravljeni osnovni šoli se je 1916 vpisal na realko v Ljubljani, na kateri je bil nemški učni jezik. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati pa je tudi začel tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti. Leta 1920 je tam srečal Ludvika Mrzela, s katerim se je spoprijateljil. Istega leta se je odločno in prizadeto odzval na fašistično politiko Italije, ki je požgala Narodni dom v Trstu. Ko je leta 1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je prevzel s svojimi vrstniki urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla.
Konec februarja 1926 se je po nastopu v Zagorju, ko je ponoči na postaji čakal vlak, prehladil in zbolel, se pa, vsaj tako je bilo videti, pozdravil. Za velikonočne počitnice se je lahko vrnil v Tomaj. Tu se je bolezen ponovila in še z zapleti. Umrl je 27. maja 1926 za vnetjem možganske mrene in za zastrupitvijo krvi. Ko so ga pokopavali, je bil med cvetjem, ki so mu ga tudi prijatelji iz Ljubljane spustili v grob, šopek s slovenskim trakom, zaradi katerega so italijanski policisti pogrebce razgnali.
Since the 1960s, Kosovel has become a poetic icon, in the league of France Prešeren and Edvard Kocbek. He produced an impressive body of work of more than 1000 poems with a quality regarded as unusually high for his age. Most of his works were published almost four decades after his early death.
Srečko Kosovel se je rodil materi Katarini in očetu Antonu kot peti – zadnji otrok. Oče je bil učitelj, doma iz vipavskih Črnič, mati pa iz Sužida na Kobariškem. Imel je brata Stana in tri sestre: Tončko, Karmelo in Anico.
Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Pliskovico na Dolenjem Krasu ker se je oče zameril oblastem, vendar tam niso ostali dolgo. Leta 1908 so se naselili v Tomaju, kjer so živeli v šoli. V Tomaju je obiskoval tudi osnovno šolo. Kosovel je prvič objavil svoj spis kot komaj 11-leten otrok v otroškem listu Zvonček, v katerem opisuje mesto Trst. V to mesto je kot otrok veliko hodil in je imelo v njegovem srcu poseben prostor. Pri Kosovelih je bilo zanimanje za umetnost splošno. Oče je vodil pevski in tamburaški zbor, skladal napeve za cerkvene pesmi in maše, Karmela je igrala klavir, Srečko violino, brat Stano se je oglašal v listih s pesmimi. Hodili so v Trst v gledališče in na koncerte ali k prijateljem in znancem, ki so bili podobnega duha, in ti so bili večkrat gostje pri njih v Tomaju. Po opravljeni osnovni šoli se je 1916 vpisal na realko v Ljubljani, na kateri je bil nemški učni jezik. Začel je sodelovati v srednješolskem literarnem krožku in v dijaških glasilih, izdajati pa je tudi začel tiskan dijaški list Lepa Vida in zbral v njem vrsto mladih, vendar ga je moral zaradi neplačanih dolgov ustaviti. Leta 1920 je tam srečal Ludvika Mrzela, s katerim se je spoprijateljil. Istega leta se je odločno in prizadeto odzval na fašistično politiko Italije, ki je požgala Narodni dom v Trstu. Ko je leta 1922 maturiral, se je odločil za študij slavistike, romanistike in pedagogike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Sodeloval je pri avantgardistični reviji Trije labodi, ki je začela izhajati leta 1921 v Novem mestu. Organiziral je literarno-dramatični krožek, predavanja in literarne večere v Ljubljani in pred delavci v Zagorju. Leta 1925 je prevzel s svojimi vrstniki urejevanje revije Mladina. Pripravljal je tudi zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla.
Konec februarja 1926 se je po nastopu v Zagorju, ko je ponoči na postaji čakal vlak, prehladil in zbolel, se pa, vsaj tako je bilo videti, pozdravil. Za velikonočne počitnice se je lahko vrnil v Tomaj. Tu se je bolezen ponovila in še z zapleti. Umrl je 27. maja 1926 za vnetjem možganske mrene in za zastrupitvijo krvi. Ko so ga pokopavali, je bil med cvetjem, ki so mu ga tudi prijatelji iz Ljubljane spustili v grob, šopek s slovenskim trakom, zaradi katerega so italijanski policisti pogrebce razgnali.
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 - 2 of 2 reviews
June 12, 2022
Lucidnost in vehemenca
June 2, 2013
Avtorji izbora (Karolina Bucka Kustec, Iztok Osojnik in Bożena Tokarz, ki so vsi dolgoletni raziskovalci Kosovelove zapuščine) so pripravili temeljit (predvsem pa dobro premišljen) izbor avantgardne poezije Srečka Kosovela. Knjiga je zanimiva tudi zato, ker je v njej Kosovel skozi dve spremni študiji predstavljen iz dveh perspektiv: iz perspektive "od zunaj" (študija poljske raziskovalke prof. dr. Bożene Tokarz) in "od znotraj" (študija slovenskega raziskovalca in pesnika dr. Iztoka Osojnika).
Knjigo smo izdali dvojezično, slovensko-poljsko (prav vsa besedila, tudi spremni znanstveni razpravi, so objavljena v obeh jezikih), da bi knjigo lahko uporabljali tako slovenski kot poljski bralci, in jo distribuiramo tako v Sloveniji kot tudi po vsej Poljski (prek celopoljske knjigarniške mreže Matras). Poljski bralci so tako prvič v zgodovini dobili priložnost, da spoznajo celovit izbor najzanimivejšega in najaktualnejšega segmenta Kosovelove poezije, pri čemer si lahko pomagajo s poglobljenima spremnima študijama, ki avtorja umeščata v prostor in čas ter pojasnjujeta njegov ustvarjalni postopek.
Vse prej navedeno pa lahko seveda pritegne tudi slovenske bralce - od "laičnih" bralcev, ki enostavno radi berejo Kosovela, do "strokovnih" bralcev, ki Kosovela raziskujejo (torej sloveniste, slaviste, komparativiste, študente ipd.).
Knjigo smo izdali dvojezično, slovensko-poljsko (prav vsa besedila, tudi spremni znanstveni razpravi, so objavljena v obeh jezikih), da bi knjigo lahko uporabljali tako slovenski kot poljski bralci, in jo distribuiramo tako v Sloveniji kot tudi po vsej Poljski (prek celopoljske knjigarniške mreže Matras). Poljski bralci so tako prvič v zgodovini dobili priložnost, da spoznajo celovit izbor najzanimivejšega in najaktualnejšega segmenta Kosovelove poezije, pri čemer si lahko pomagajo s poglobljenima spremnima študijama, ki avtorja umeščata v prostor in čas ter pojasnjujeta njegov ustvarjalni postopek.
Vse prej navedeno pa lahko seveda pritegne tudi slovenske bralce - od "laičnih" bralcev, ki enostavno radi berejo Kosovela, do "strokovnih" bralcev, ki Kosovela raziskujejo (torej sloveniste, slaviste, komparativiste, študente ipd.).
Displaying 1 - 2 of 2 reviews