Ime mi je Damjan

by Suzana Tratnik

Suzana Tratnik v romanu Ime mi je Damjan odkrito piše o svetu (spolnih) drugačnežev na družbenem robu. Že v kratkih zgodbah pa ni nikoli “programsko” razdelovala različnih spolnih usmeritev svojih junakov/junakinj in temu načelu sledi tudi v romanu - različne usmeritve so stvar nekega posameznika ali posameznice in vsakršno “presojanje” o tem prepušča bralcu oziroma bralki. Tak pristop je v slovenskem prostoru nedvomno izviren in dragocen korak naprej.
Roman je strukturno in stilno domiselno in vešče izpeljan. Bralcu gre najbolj v slast hlastnost in ritmična neučakanost pripovedovanja, sicer samo spretno izpeljana podvojitev junakovih osebnostnih značilnosti, ki tako prikliče vzdušje njegovega sveta. To je razlomljen svet odraščajočega devetnajstletnika, ki svojo avtonomijo vzpostavlja na skrajen, brezkompromisen in hkrati zelo samoten način – skoz odpoved svojemu imenu in pripisani ženski družbenospolni (gender) identiteti. Se pa zato veliko bolje znajde v razkroju. Zdi se mu samoumeven in v njem ne vidi pravzaprav nič shizmatičnega, saj se mu zoperstavlja s svojo, Damjanovo potjo, na kateri je imel veliko opravka s socialnimi službami, psihologi, družinskimi spori itn. Zato so mu vse zgode, ob katerih bi romantični um klonil, razsvetljenski pa se angažiral, zgolj vsakdanji dogodki v “centrifugi njegovega življenja”, ki jo osvetljujejo zlasti namigi na križanja razrednih in spolnih diferenciacij. Ime mi je Damjan je roman, ki s sočnim jezikom briljantne monokomedije nasmeje, s spretno izpeljano zgodbo napetega psihološkega filma pa povleče v branje na dušek. Vendar namen prežemajoče zabavljivosti nikakor ni prekrivanje ali lajšanje junakovih oziroma junakinjih otroških travm in drugih nevšečnosti, ampak povezovanje pripovedi v polnovredno izjavo.

Genres: Queer, LGBT, Novels

153 pages, Paperback

First published January 1, 2001

About the author

Suzana Tratnik se je rodila leta 1963 v Murski Soboti. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteti za podiplomski študij. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Objavila je šest kratkroproznih zbirk: Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010) in Rezervat (2012); dva romana: Ime mi je Damjan (2001) in Tretji svet (2007), otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), napisala pa je še monodramo Ime mi je Damjan (2002), radijsko igro Lepo dan še naprej (2011) in dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013). Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo. Njene knjige in posamične kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze, dramatike in strokovnih besedil različnih avtoric in avtorjev, kot so Judith Butler, Adrienne Rich, Leslie Feinberg, Michael Cunningham, Jackie Kay, Mary Dorcey, Katy Watson, Ian McEwan, Dennis Cooper, Helen Zahavi in Truman Capote.

Je tudi dolgoletna lezbična aktivistka, občasna voditeljica kulturnih in literarnih prireditev ter soorganizatorka FGLF – festivala lezbičnega in gejevskega filma pri Društvu Škuc.

Reviews

[camtucker555 · Rating 3 out of 5]

Jezikovno in slogovno me ta knjiga ni prevec navdusla. Sej sm se tu pa tam mal nasmejala, ampak to je blo pa tut to. Vsebinsko pa se mi zdi to delo zelo pomembno in primerno, da ga berejo vse generacije. Pa ne zarad transspolnosti, ki jo velik ljudi postavlja v ospredje (seveda tut pomemben vidik, pa vendar). Men se zdi, da Damjan ni bil tok zafrustriran zato kr je trans, ampak zato, kr je bil spolno zlorabljen kot otrok. Vsa jeza, ki jo je cutil v seb, je izhajala iz otroske travme, ki je ni znal, niti je ni mel moznosti zares predelat, kar se je kazalo tudi na odnosih, ki jih je tekom zivljenja ustvarjal. Druzina, ki bi mogla bit skupnost, na katero se lahko vedno zaneses, ga je ves cas puscala na cedilu. In zalostno je, da se lahko s tem vidikom knjige cist prevec ljudi poistoveti. Take stvari se ne bi smele dogajat, zloraba otroske nedolznosti in nemoci je nedopustna in ta knjiga je odlicno prikazala, kaksne negativne posledice to pusti na clovekovem zivljenju, dojemanju sveta in sebe.

[Sabina_bere · Rating 4 out of 5]

Ime mi je Damjan je zanimiva zgodba o mladostniku, ki išče svojo spolno identiteto in prostor v družbi. Njegova jeza, agresija do bližnjih in opijanje kaže na nemočen boj s samim seboj, kar predstavlja bolečo pot do streznitve.

[Torishia de la Mone · Rating 5 out of 5]

This one book gave me strange feeling, when i wasn't sure if i want read it or if i liked it. Yeah, it was interesting, i read it during one evening and i know i will return to it someday, but i can't define my feelings of main character Damian and her story. During whole book i wasn't sure about that who Damian really is, not only when i think about gender from one or another point of view.

[Mihai-Andrei · Rating 3 out of 5]

3,2/5

[Kaja · Rating 3 out of 5]

Zanimiva knjiga, ki jo priporočam mladim, ki se iščejo in ljudem v njihovi bližini, ki jih ne razumejo.

[Urh · Rating 4 out of 5]

Žalostna bedna knjiga, ki se razpenja kot tragedija o nekomu, ki niti ne ve, kaj bi naj bila njegova lastna družina oziroma družina, ki bi jo mogoče lahko imel. Nima vrat, oken, ves razpon družbe, ki jo pozna po klavrnem šolskem uspehu pa mu zapirajo možnosti, da se ponovno reši. Četudi se vsi trudijo, konzervativnost tolče dol prav vse posebej, celo junaka, ki se tako ogiba zdravljenju in psihoterapiji. A to ni prava konzervativnost, ampak zakrnelost. Nepoštenost, slaba vest, prestrašenost in divjina mladosti bi ponudila lahko karkoli, a Moste in slabe ocene so vse kar storilna družba ponudi, vse ostalo je pa za izobražene in srečne. Premračna, prestrašna, prezoprna resničnost ki pravi, da je lahko Ljubljana kot Blatni dol za tistega, ki ima Blatni dol v svojem srcu.

[Peter F. L. Jílek]

Tratnikin rukopis necháva všetky hodnotiace súdy plne na kompetencii čitateľa, nezaťažuje ho nadbytočným balastom, nevysvetľuje mu fenomény, s ktorými sa stretáva, občiansky ho nepoučuje Celá recenzia

Tratničina pisava vse vrednostne sodbe prepušča kompetentnosti bralca, ne obremenjuje ga z odvečnim balastom, ne razlaga mu fenomenov, s katerimi se srečuje, državljansko ga ne vzgaja. Polna kritika

[Rogerg · Rating 4 out of 5]

Zelo zanimiva zgodba, ki me je pritegnila z opisovanjem dogodkov. Bil sem presenečen, je beseda, ki me opiše ob branju.