Vojnovićeve zgodbe o otroštvu, družini, preteklosti, nostalgiji in svetu kratkega spomina in dolgih zablod močno presegajo format esejev, zapisov in avtobiografij: te zgodbe sledijo toku spomina, njegovi razdrobljenosti in dvoumnosti.
V interpretaciji Gorana Vojnovića spomin resnično postane simfonični orkester, tako spomin sicer določa njegov prvi veliki teoretik Maurice Halbwachs. Bralec sedi na obali zgodbe, začaran nad tokom, igro svetlobe, zvoki, trajanjem in spremembami. Knjiga za dolgo in ponovno branje.
Goran Vojnović (rojen leta 1980 v Ljubljani) je filmski in televizijski režiser in scenarist. režiral je tri kratke filme (Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak), z Markom Šantićem pa napisal scenarij za film Sretan put Nedine, ki je osvojil nagrado Srce Sarajeva in bil nominiran za nagrado evropske filmske akademije. Kot filmski publicist sodeluje s številnimi filmskimi revijami in časopisom Dnevnik, kolumne pa objavlja na literarnem spletnem portalu beletrina.si in v študentski reviji Element. Leta 1998 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Lep je ta svet. Čefurji raus! je njegov prozni prvenec.
In questa raccolta di saggi, Goran Vojnović, che avevo già avuto modo di apprezzare nel romanzo “All’ombra del fico”, affronta vari temi sia in chiave sociopolitica e storica sia in chiave introspettiva. Emerge subito la nostalgia per un Paese, la Jugoslavia, che non potrà più essere quella che era fino agli inizi degli anni novanta:
“La mia generazione ha terminato la quarta elementare in un Paese e ha iniziato la quinta in un altro. […] Il nuovo libro di testo era notevolmente più sottile di quello precedente. In effetti, mancava il capitolo sulla letteratura jugoslava.”
Perché “dopo la guerra, nulla era più come prima. La mia famiglia era entrata in contatto con l’ignoto e, nel corso del tempo, in noi, è cresciuta la rabbia contro coloro ai quali quel contatto era stato risparmiato; coloro che erano stati risparmiati dalla guerra; coloro che avevano vissuto lontano dalla guerra ed erano quindi indifferenti alle sue conseguenze.”
Il tema della guerra viene ripreso anche nel caso della guerra in Ucraina. Il suo bisnonno Leon Obleščuk era di origini ucraine e per “colpa” di una canzone da innamorati russi si è trovato con la bisnonna a vivere a Pola
“Così andarono prima a Zenica, poi da Zenica a Buie e infine da Buie a Pola. E tutto questo grazie alla canzone russa che cantavano, ancora giovani ed entusiasti, in quei tempi tanto ostili ai russi e a tutto ciò che era russo.”
E così, mentre la nostalgia di suo padre era temporale, quella di Goran è spaziale: “La patria di mio padre è persa nel tempo, la mia nello spazio, e così lui ha nostalgia di un tempo passato, io di uno spazio perduto, irraggiungibile e lontano. […] Quando uno Stato cessa di esistere, finisce nello spazio dei ricordi, nella letteratura.”
Goran Vojnović parla delle paure che sono di tutti, da quella del buio e dell'abbandono, a quella della solitudine, a quella del ridicolo e dell'umiliazione, fino ad arrivare a quella della malattia (menziona il Covid) e della morte.
“La pace che provo è simile a quella che ho provato seduto vicino alla Torre Hassan di Rabat. Più che la presenza di qualcosa, la mia pace è l'assenza dell'incertezza, del dubbio, della minaccia. [...] E se un tempo mi rifiutavo di credere che la luce potesse essere solo l'assenza di oscurità, ora ammetto la possibilità di aver trovato la mia felicità nell'assenza delle paure.”
Zbirka eseja slovenskog autora inače poznatog po svojim romanima o Čefurima. Podijeljena je u nekoliko cjelina: "Momak na školskom plesu", "Muzej privremenih rješenja", "Ljudi zaustavljenog vremena", "Pravo na nostalgiju", "U Ulici Dinka Vitezića", a u tekstovima se govori o identitetu i kompleksima iz djetinjstva i rane mladosti, o prostoru - životnom i onom geografskom, ponešto na temu rata i ratnih zločina, pa o nostalgiji za vremenima odrastanja i o suvremenim temama gdje se dotiče i pandemije (tekstovi o pandemiji čine mi se nešto slabiji, možda zbog vlastite osobne prezasićenosti tom tematikom?). Vojnović vrlo lijepo piše, ideja se u esejima razvija najčešće iz konkretnih situacija i primjera iz života, zbog čega su tekstovi ugodni i zanimljivi za čitanje. Zanimljiva spoznaja na kraju čitanja - nisam znala da je Vojnovićev djed po majci glumac Vladimir Obleščuk, dobro poznat iz starih filmova i tv-serija.
5/5. Najtežje je premagati strah pred nesprejetostjo, kar je rdeča nit večine avtorjevih esejev, nekaterih povsem revidiranih, predelanih, adaptiranih, napisanih v enem zamahu, nostalgično obarvanih, napisanih včeraj popoldan. "So-nostalgik" Jergović je med vrsticami zapisal, da bo Jugoslavija trajala dokler ne "crknil" zadnji hladilnik oz. štedilnik znamke Gorenje ali Rade Konćar. Vojnović pa predvsem opozarja, naj ne brišemo lastnih memorij, saj trajajo dlje kot garancija "večnih" hladilnikov. Zgodovine se pač ne zamenja kot bela tehnika na posezonskih akcijah.
bla bi 4/5 ampak pol sm direkt po njej prebral zakaj ne pišem od dijane matković ki uniči enga od esejev lol
posebi zanimivi so se mi zdel vsi ki so tematiziral prostor, pogosto v povezavi z izgubljanjem urbanega prostora v ljubljani. ful pomembno izpostavljat