Kratke zgodbe Barbare Hanuš nas popeljejo med gospe, ki se v domu za starostnike v malem obmorskem mestu zbirajo ob jutranji kavi. Z njimi se vračamo v preteklost in spoznavamo, da je darilo, ki ti ga da starost, čas. Veliko, veliko časa. Sedijo ob kavi in govorijo. Druga drugi, a tudi kar vsaka sama sebi. Njihove besede so včasih pogovor, drugič zgolj samogovor. Kava diši. Vroča je, močna in sladka. Takšno naj bi bilo tudi življenje.
Mag. Barbara Hanuš (1960) je profesorica slovenščine, pedagoginja in knjižničarka, ki je devet let poučevala slovenščino v Banjaluki. Je avtorica knjig in učbenikov za otroke, s knjigo Kavni krog pa nagovarja starejše. Zgodbe je pisala z mislijo, da branje prav v vseh obdobjih lahko obogati naše življenje.
Razmišljam: "Samo otroštvo in starost štejeta, vse drugo je pehanje za tem, da zaključiš šolanje, da skrbiš za družino, da izšolaš otroke, da nekaj ustvariš. Potem se ustaviš in pred teboj so vsi zvoki, slike, vonji in okusi." Kavni krog je torej branje za vse generacije. V razmislek. Gre za kolaž zgodb vseh, ki so tako ali drugače vpleteni v kavni krog, ki ga imajo v enem od domov za starejše občane na Primorskem. Tu je prepovedano pritoževanje in pogovor o boleznih. Pisateljica splete zgodbe o otroštvu, o življenju teh akterjev, ki si jih je zamislila za kavni krog. Različne zgodbe, različne usode, vse pa se prepletejo ob dopoldnevih, ob kavici. Razmišljanja o življenju, o starosti, o mladosti in o tem, kakšna pot vodi do tja, kjer na koncu morda pristanemo: v domu, a tu ni osamljenost, je povezanost. Knjiga bi prav lahko bila daljša, a vseeno: prijetna sprostitev za večer ali deževen dan. Zgodbe z razmislekom.
Knjigo sem prebrala na mah. Pisava je nekoliko večja, kratka poglavja, zelo zanimivo. Knjiga je predvsem življenjska in opisi zgodb stanovalcev iz doma za stare, so se me zelo dotaknili. Na splošno se mi je zdela bolj žalostna, vendar gospe in gospod optimistično gledajo na življenje in živijo dalje, težkim preizkušnjam navkljub. Nekaj citatov sem si izpisala v bralni dnevnik. Imenitno branje.
Knjiga me ni navdušila, le zadnja dva poglavja, ki razmišljata o stanju v domovih za ostarele in starosti. "Samo otroštvo in starost štejeta, takrat imaš čas, veliko časa", se zaključi zadnja kratka zgodba. Sicer pa prijetno branje, katerega protagonistke so seniorke.