Napol morilke je roman o treh generacijah tržaških Slovenk. Zgodba spremlja njihov nenadni pobeg pred fašizmom iz Trsta, bivanje na odmaknjenem podeželju v skupnem gospodinjstvu v Istri, ki terja medosebne zaplete in naposled z uničenjem oljčnega nasada sproži nadaljnji beg v Maribor, kjer tri Zanutove sprejme družina Gruden in jih nastani v lastnem stanovanju. Najmlajša, Zorka, odrašča ob zbadljivkah vrstnikov in postaja politično vse zavednejša, medtem ko njena mama Marina dočaka epilog z obiskom izginulega moža Antona, končno zaživi na svojem in sreča tržaškega begunca Gvida, ki ji šele zares odstre grozote Slovencev pod fašističnim režimom. V kontekstu današnjih migracijskih zgodb roman kaže na precej drugačen, morda strpnejši odnos Slovencev do begunstva in domoljubja.
Odlično napisana zgodovinska fikcija iz ne tako davne preteklosti in pretresljiva družinska zgodba, ki se odvija med ženskami treh generacij, med Trstom, Istro in Mariborom. Avtorica je lepo združila lokalno in zgodovinsko specifične prvine z univerzalnimi bolečimi resnicami o izkušnji begunstva, ki so tudi danes še kako aktualne. Marina je tragična junakinja v več kot enem smislu: osebno se mi je zdelo najbolj boleče vprašanje njene identite, ki jo okolje tako kategorično zaznamuje in preizprašuje, da se resnično "izvotli", kot nekajkrat omeni sama. V Trstu je "umazana Slovanka", na istrskem podeželju je fina meščanka in "napol morilka", v Mariboru ne dovolj ubožna begunka, Slovenka, ampak vseeno ne "čisto naša"... povsod je slamnata vdova, za svojo mater pa brezbožna vlačuga. Vse to naj bi bila, le ona sama ne more biti! Najsvetlejši žarek upanja v tej zgodbi je Marinin pristen in ljubeč odnos s hčerko Zorko. Na obzorju se tako pokaže prekinitev toksičnih družinskih vzorcev in vzpostavitev zdravih čustvenih odnosov v naslednji generaciji, travmam in begunstvu navkljub.
Zelo zanimiv twist, vprasanje begunstva je sicer aktualno, vendar obstajajo razlicne vrste begunstva tako za zenske kot moske. Malce sem ze sita vojnih tem.