Str. 55- Druga svetovna vojna je umirila šestdeset milijonov ljudi. In vsak, prav vsakdo, je bil neke matere sin ali hči. Zato ne verjamem v herojske pesnitve o materah, ki so s ponosom žrtvovale življenja svojih otrok na oltar domovine. TA DOMOVINA JE BILA SKOZI ZGODOVINO ZLORABLJANA ZA POGOLTNEŽE, KI POŠILJAJO LJUDI V SMRT.
Malo me je razočarala. Preveč naštevanja dosežkov nekih organizacij za izobraževanje v svetu ali ekologijo, preveč naštevanja kolegov, svetovnih znanstvenikov, preveč izletov v strokovne tabele in grafe, ki nam laikom ne pomenijo dosti ... kar je pa bilo izsekov iz zasebnosti (zelo malo; nekaj iz mladosti, skoraj nič o njenih dveh soprogih, le omemba hčere in vnukov) so bili zanimivi. Zanimivi so bili tudi nekateri opisi potovanj po oddaljenih koncih sveta (srednjeazijske republike, Japonska, ...) V spominu mi je ostala anekdota, ko jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja stric želel predstaviti prijateljem. Bila je počaščena, da je tako ponosen nanjo, in se je spraševala, kako jo bo predstavil. Kot univerzitetno profesorico? Kot doktorico znanosti? Kot podpredsednico vlade? Kot poslanko v parlamentu? No - rekel je: "To je moja nečakinja. Veste, poročena je z doktorjem Kornhauserjem." 😮