Bi vas presenetilo, če bi v knjigarni v Palermu naleteli na uslužbenko, ki tekoče govori hrvaško? Če bi se zapletli z njo v pogovor in bi vam povedala, da je njena babica Splitčanka pokopana na vrtu domače hiše v bližini Palerma, ker ni želela groba na mestnem pokopališču med tujci? Za presenečenji so pogosto zanimive in ganljive zgodbe. Ena takih je tudi knjiga Non-oui. Pripoveduje jo mlado dekle, rojeno v Italiji, ki se je edino v vsej družini naučilo jezika svoje babice – hrvaščine. V fiktivnem pogovoru mlade Nede s svojo pokojno babico (po kateri ima ime), se nam razkrije zgodba mladega dekleta iz Splita, ki se je zaljubilo v italijanskega vojaka, za njim odšla na Sicilijo, se tam poročilo in si ustvarilo družino, kjer je izolirano živela v svojem zaprtem in izoliranem družinskem okolju. Preko njene pripovedi spoznavamo Split od začetkov 20. stoletja naprej, spremljamo nono Nedo v njenem odraščanju, dekliških prijateljstvih, družinskih odnosih, prvih ljubeznih, vojnih grozotah, selitvi v Italijo, izgubljanju stika z domovino. Pripoved je prepletena z razmišljanji vnukinje o svoji generaciji, primerjavi noninega življenja s svojim. Delo je veliko več kot prikaz neke življenjske zgodbe - odpira vprašanja o pripadnosti domovini, iskanju lastne identitete, občutku doma ali tujosti, osamljenosti … predvsem pa je poklon naravni človeški povezanosti med babico in vnukinjo, ki po nonini smrti obišče Split, poišče sorodnike in neguje v sebi vso babičino dediščino. Odlična je tudi naslovnica slovenske izdaje, ki simbolno zajema vso ljubezen in povezanost med obema Nedama. Napisano živo, doživeto, tekoče, pripoved nikjer ne zastaja, odlično ravnotežje med javno zgodovino in zasebno zgodbo. Vabi k branju drugih del avtorice, ki ima s problematiko tujine, selitev, domovine, kulturnih stikov … zelo bogate osebne izkušnje.