Knjiga štiriindvajsetih filozofov je verjetno nastala v 12. stoletju. Izročilo je ta kratek anonimen spis najpogosteje pripisovalo legendarnemu egiptovskemu učitelju Hermesu Trismegistu. Skrivnostno besedilo je bilo izjemno vplivno: navdihovalo je velikane duha od Danteja in Mojstra Eckharta prek Nikolaja Kuzanskega in Giordana Bruna vse do Jorgeja Luisa Borgesa, na slovenskih tleh pa ga je že v drugi polovici 15. stoletja citiral kartuzijan Nikolaj Kempf (1414– 1497).
Prevajalec Gorazd Kocijančič se v izčrpni spremni besedi posveti teološkim in filozofskim temam, povezanim s Knjigo štiriindvajsetih filozofov, vprašanju avtorstva in recepciji dela od nastanka do današnjih dni.
Str. 7 - DRUG DRUGEMU SE ZDIMO NORI (Invicem insanire videmur - sv. Hieronim)
Vsaka kultura v svojih pripadnikih, se pravi ljudeh, ki so vanjo narojeni in v njej vzgojeni, želi zbuditi (in večinoma tudi uspešno zbuja) prepričanje, da so duhovno "normalni", se pravi, da so vrednote, v katerih od rojstva naprej "plavajo" in jih v svojem življenju bolj ali manj zavestno udejanjajo, prava "norma", v primerjavi s katero je drugačnost drugih kultur le odklon. Te vrednote slonijo na še globljem verjetju o tem, kaj je resničnost, kaj je njen ustroj, kaj v resnici biva, kaj pa je zgolj navidezno oz. drugotno. Verjetno je takšna značilnost splošne zavesti razumljiva. Morda je le kolektivna manifestacija psihološkega dejstva, ki ga je ugotavljal René Descartes : ljudje smo praviloma zelo zadovoljni s svojo pametjo.
Ta samozadovoljstvo ima svoje pasti.
This entire review has been hidden because of spoilers.