Davorin Lenko je v Beli pritlikavki bralcu ponudil mnogo neposrednosti. V njem se svetov svojih junakov loteva z impulzivnim ubesedovanjem telesnosti, užitkov, hrepenenj in potreb, zlorab in travm. Podobno pogumno kot fizičnega, se loti tudi vseh nasprotij dobrega in zla, božjega in demonskega, preteklosti in prihodnosti. Kritika družbe in zeitgeista ni prav nič zakrita. V dialogih bralec uživa v napetostih, nekajkrat se zlahka izgubi v spominih in blodnjah, predvsem pa se na povsem svojstven način preplete z verzi sodobne metalske in alternativne glasbe, njenega pogleda na odnose v družbi, do bližnjih, do sebe in do absoluta. Bela pritlikavka je v vseh teh ozirih polna izzivov. Še posebno tistim, ki glasbenih referenc v besedilu ne poznajo – kot v pogovoru za Buklo pravi avtor sam – ker bodo zamudili določen del karakterizacije in motivacije obeh protagonistov. In ta roman ima to glasbo.