Dielo významnej slovinskej spisovateľky je prvým románom vydavateľského projektu Fóra slovanských kultúr 100 SLOVANSKÝCH ROMÁNOV. Hlavný hrdina, devätnásťročný Damián, vo svojej spovedi svojrázne opisuje život plný bláznivých dobrodružstiev, komických príhod a nekonečnej zábavy, ktoré nedokážu zakryť problémy vo vzťahu k rodičom, súrodencom, priateľke, škole a spoločnosti. Román je dokumentom o živote dospievajúceho človeka, ktorý sa pre svoju sexuálnu orientáciu ocitne v pozícii outsidera.
Suzana Tratnik se je rodila leta 1963 v Murski Soboti. Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Institutum Studiorum Humanitatis – Fakulteti za podiplomski študij. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Objavila je šest kratkroproznih zbirk: Pod ničlo (1997), Na svojem dvorišču (2003), Vzporednice (2005), Česa nisem nikoli razumela na vlaku (2008), Dva svetova (2010) in Rezervat (2012); dva romana: Ime mi je Damjan (2001) in Tretji svet (2007), otroško slikanico Zafuškana Ganca (2010), napisala pa je še monodramo Ime mi je Damjan (2002), radijsko igro Lepo dan še naprej (2011) in dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi ter memoare Lezbični aktivizem po korakih (2013). Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo. Njene knjige in posamične kratke zgodbe so prevedene v več kot dvajset jezikov, sama pa je prevedla več knjig britanske in ameriške proze, dramatike in strokovnih besedil različnih avtoric in avtorjev, kot so Judith Butler, Adrienne Rich, Leslie Feinberg, Michael Cunningham, Jackie Kay, Mary Dorcey, Katy Watson, Ian McEwan, Dennis Cooper, Helen Zahavi in Truman Capote.
Je tudi dolgoletna lezbična aktivistka, občasna voditeljica kulturnih in literarnih prireditev ter soorganizatorka FGLF – festivala lezbičnega in gejevskega filma pri Društvu Škuc.
Jezikovno in slogovno me ta knjiga ni prevec navdusla. Sej sm se tu pa tam mal nasmejala, ampak to je blo pa tut to. Vsebinsko pa se mi zdi to delo zelo pomembno in primerno, da ga berejo vse generacije. Pa ne zarad transspolnosti, ki jo velik ljudi postavlja v ospredje (seveda tut pomemben vidik, pa vendar). Men se zdi, da Damjan ni bil tok zafrustriran zato kr je trans, ampak zato, kr je bil spolno zlorabljen kot otrok. Vsa jeza, ki jo je cutil v seb, je izhajala iz otroske travme, ki je ni znal, niti je ni mel moznosti zares predelat, kar se je kazalo tudi na odnosih, ki jih je tekom zivljenja ustvarjal. Druzina, ki bi mogla bit skupnost, na katero se lahko vedno zaneses, ga je ves cas puscala na cedilu. In zalostno je, da se lahko s tem vidikom knjige cist prevec ljudi poistoveti. Take stvari se ne bi smele dogajat, zloraba otroske nedolznosti in nemoci je nedopustna in ta knjiga je odlicno prikazala, kaksne negativne posledice to pusti na clovekovem zivljenju, dojemanju sveta in sebe.
Ime mi je Damjan je zanimiva zgodba o mladostniku, ki išče svojo spolno identiteto in prostor v družbi. Njegova jeza, agresija do bližnjih in opijanje kaže na nemočen boj s samim seboj, kar predstavlja bolečo pot do streznitve.
Ime mi je Damjan is a raw and emotionally intense novel that stays with you long after you finish it. Through Damjan’s voice, Suzana Tratnik presents a deeply personal story of identity, alienation, and the struggle to exist in a world that constantly misunderstands you.
What struck me most is how unfiltered and restless the narration feels. The story moves with urgency, almost like a stream of thoughts, pulling you directly into Damjan’s fractured inner world. It’s not always comfortable to read—and that’s exactly the point. The novel doesn’t try to soften its themes but instead confronts issues like gender identity, trauma, and family conflict head-on.
Beyond the question of identity, the book also explores loneliness and the long-lasting impact of emotional wounds. Damjan’s anger and confusion feel real, shaped not only by societal pressure but also by deeply personal struggles. The novel invites the reader to observe rather than judge, leaving space for reflection rather than easy answers.
This is not a light or comforting read, but it is an important one. It challenges norms, breaks expectations, and gives a voice to experiences that are often pushed to the margins. Whether you fully connect with Damjan or not, the story will make you think—and that alone makes it worth reading.
This novel stands out for its originality and emotional intensity. Ime mi je Damjan presents a raw and unfiltered look at life on the social margins, where identity is constantly questioned and reshaped. Suzana Tratnik avoids simplifying complex issues, allowing the story to unfold naturally and authentically.
The protagonist’s journey is shaped by family conflict, encounters with social institutions, and a deep internal struggle. Yet, these experiences are presented as part of everyday life rather than dramatic turning points, which gives the novel a powerful sense of realism.
Stylistically, the book is dynamic and engaging, with a rhythm that mirrors the instability of Damjan’s world. It’s both intellectually stimulating and emotionally resonant a rare combination in contemporary fiction.
me mi je Damjan is a remarkable and unconventional coming-of-age story that challenges traditional narratives about identity and belonging. The novel refuses to categorize or define its characters in simplistic terms, instead presenting them as complex individuals shaped by their experiences.
Suzana Tratnik masterfully combines sharp humor with psychological depth, creating a story that is both engaging and deeply reflective. The protagonist’s voice is distinctive at times raw, at times witty, but always authentic.
Rather than offering clear resolutions, the novel invites readers to sit with ambiguity and reflect on their own perspectives. It is a powerful, nuanced work that pushes boundaries and leaves a lasting impression.
Ime mi je Damjan je močan in čustveno intenziven roman, ki bralca popelje v svet posameznika na družbenem robu. Strukturno je delo inovativno, saj z razdrobljeno pripovedjo učinkovito odraža notranji svet protagonista.
Posebej izstopa način, kako roman združuje humor in težke življenjske izkušnje. Dogodki, ki bi lahko bili predstavljeni kot travmatični vrhunci, so tukaj del vsakdana, kar daje pripovedi realistično in hkrati pretresljivo noto.
Čeprav roman zahteva zbranega bralca, se trud bogato obrestuje. Gre za delo, ki spodbuja razmislek in odpira pomembna vprašanja sodobne družbe.
Roman Ime mi je Damjan je izjemno pogumno in iskreno literarno delo, ki brez olepševanja odpira vprašanja identitete, družbenih norm in življenja na robu. Suzana Tratnik se izogne moraliziranju ter bralcu prepusti prostor za lastno razumevanje in interpretacijo, kar daje romanu posebno težo in avtentičnost.
Pripoved odlikuje izjemna ritmičnost in hlastnost, ki bralca potegne v notranji svet devetnajstletnega protagonista. Njegova odločitev, da zavrne vsiljeno ime in družbenospolno identiteto, ni predstavljena kot šokanten upor, temveč kot nujen korak k lastni svobodi. Roman spretno prepleta humor in bolečino ter ustvarja močno, celovito pripoved, ki dolgo ostane v mislih.
This one book gave me strange feeling, when i wasn't sure if i want read it or if i liked it. Yeah, it was interesting, i read it during one evening and i know i will return to it someday, but i can't define my feelings of main character Damian and her story. During whole book i wasn't sure about that who Damian really is, not only when i think about gender from one or another point of view.
This entire review has been hidden because of spoilers.
Žalostna bedna knjiga, ki se razpenja kot tragedija o nekomu, ki niti ne ve, kaj bi naj bila njegova lastna družina oziroma družina, ki bi jo mogoče lahko imel. Nima vrat, oken, ves razpon družbe, ki jo pozna po klavrnem šolskem uspehu pa mu zapirajo možnosti, da se ponovno reši. Četudi se vsi trudijo, konzervativnost tolče dol prav vse posebej, celo junaka, ki se tako ogiba zdravljenju in psihoterapiji. A to ni prava konzervativnost, ampak zakrnelost. Nepoštenost, slaba vest, prestrašenost in divjina mladosti bi ponudila lahko karkoli, a Moste in slabe ocene so vse kar storilna družba ponudi, vse ostalo je pa za izobražene in srečne. Premračna, prestrašna, prezoprna resničnost ki pravi, da je lahko Ljubljana kot Blatni dol za tistega, ki ima Blatni dol v svojem srcu.
Tratnikin rukopis necháva všetky hodnotiace súdy plne na kompetencii čitateľa, nezaťažuje ho nadbytočným balastom, nevysvetľuje mu fenomény, s ktorými sa stretáva, občiansky ho nepoučuje Celá recenzia
Tratničina pisava vse vrednostne sodbe prepušča kompetentnosti bralca, ne obremenjuje ga z odvečnim balastom, ne razlaga mu fenomenov, s katerimi se srečuje, državljansko ga ne vzgaja. Polna kritika