Kratke zgodbe v zbirki Čips in telenovele so variacije na teme usode, vnaprejšnje določenosti in kolesja časa, ki ponuja tako rešitve za nesrečna stanja duha kot tudi spoznanja za tiste, ki so tako ali drugače obtičali. To so zgodbe, ki skušajo prodreti onkraj zidov tega, kar v svojem nasebju življenja kažejo navzven. Privlačijo zaradi tega, ker so tu zaradi fasade vsakdanjosti in obdržijo zaradi tega, kar skrivajo. Zato se mi zdi, da je nekaj avtobiografske metafikcije v zgodbi Sanje so dovoljene. Na način, ki naslavlja celotno zbirko. V njej avtor popisuje svoj postanek v lokalu, kjer opazuje goste in jih presoja, podaljšuje njihove zgodbe s svojo domišljijo. Pri tem pa seveda največji problem niso ne oni ne avtor, temveč rjavina tega prostora, kot zapiše. Ki terja ukrepanje. Zato ga pošlje k spremembi. Ali je s tem avtor utemeljil svojo pot k prozi ali umik od nje, bi bilo čisto ugibanje. Vsekakor pa Čips in telenovele ponujajo dobre in kratke refleksije stanja družbe skozi najmanjše mikrosvetove junakov in antijunakov svojih zgodb, kot nalašč za vse, ki jim zaviralci branja uspešno kratijo čas za daljše podvige.