Krevka e psihata, krevka e dušata na sekoj čovek, kako kristalna vazna malku da napukne istekuva vodata, a cvekjinjata iako veke mrtvi skinati na sila za da bidat ukras, pobrzo se sušat. Gi vednat veke mrtvite glavi i se prestoruvaat vo pepel
A vodata istekuva, bavno, dušata se odeluva od teloto kapka po kapka, isparuva, ostanuva samo teloto kako kožurec praznen, kako suva lušpa...
Livija 40 godišna učitelka na Kardiologija nekade blizu Budimpešta ja čeka svojata presuda za ubistvoto na svojot soprug
Vo obična tetratka so linii taa go zapisuva svojot život, detalno. Gi istura svoite čuvstva, jadovi, dvojbi, grevovi, ja prazni svojata vazna odnovo i odnovo. Bato soprugot, a tolku go sakaše, vrven sportist zaglaven vo tranzitnata Ungarija prvak koj nikogas ne stigna do Olimpjadata...
Dvajca koi ziveat zaedno, sekoj so svoite nemiri, sekoj so svoite porazi, sekoj so svoeto ludilo, so svojata nepomirlivost.
Ungarija nekade 1989 god baš i ne e najubavoto mesto za živeenje
Pritiska siromaštijata tranzicijata, idealite koi do vcera važea denes se bezvredni..
Dvajca koi se borat za svoeto, a samo se prpelkaat vo nemokjta. Toj da otide na Olimpjada bidejki zaslužuva, taa da stane majka bidejki isto zaslužuva.
Borbata za dete e teška, zelbata uste poteška. Bezvrednosta i šupliovsta na edna matka Livija ja nosi kako kamen vrz gradite kako gjerdan od ploči koi težat na vtatot i ja vitkaat, so svojata težina ja kršat parče po parče.. Da se živee so šuplivost i neplodnost za nea e kletva, a po nikogo so kamenja ne frlala.. Si gi čuva vo sebe, na sebe da i težat da ja pritiskaat.. Stanuva bludnica, stanuva neverna, stanuva se, samo da stane majka. Na krajot stanuva i ubiec, ama majka ne bidnuva.. Možebi ne beše dostojna za dete, možebi ne beše dobra za dete, možebi se izgubi sebesi vo zelbata, izgore od posakuvanje, pa nekoj Gospod Univerzumot bilo koj ja kazni, ja osudi i presudi.
Od druga strana Bato zaroben vo svojata zelba da stane vrven trkač, da pobedi, da izgine, da sruši rekordi, da trča za da izbega, da trča za da zaboravi, na neplodnosta na svojata žena, na nepravdata što ne može da otide na Olimpjada, da izbega od tranzicijata od opšestvoto od sebe od site. Stanuva surov, stanuva zver, stanuva i legnuva se poprazen i se budi se pogneven.
Brakot im stanuva eden ogromen balon koi go duvaat dvajcata, go polnat so smrdliv zdiv zatruen sekoj so svojata povrakjanica, sekoj so svojot gnev, so sopstenite neuspesi, pri toa ne mislejki na drugiot, ne mislejki na zaedništvoto. Sebični dvajcata, zaslepeni od problemite, ne podavajki si ni raka ni uteha, go polnat balonot naizmenično, no odelno. Ne se slušaat eden so drug, nikoj nema razbiranje za toj do nego, samo duva gnev, frustracii vo balonot brak, i zaminuva, se vrti so grbot kon drugiot.
I balonot puka, edno golemo bum, eden užasen zvuk, tresok, se izlevaat site gadosti taloženi so godini
Izleguvaat site deca nerodeni, site maltretiranja psihički i fizički, site solzi proleani i progoltani, celta pominata, rekordot soboren, nemokjta i agonijata... I edniot mora da mu presudi na drugiot, onoj poogorčeniot, pooespraveniot, ili onoj poludiot, bidejki i dvajcata veke ne se zdravi, truli se i prazni...Livija e taa koja ja prezema ulogata na dželat, koja go zatvora Bato vo edna fioka vo svojata glava, duša, vo sebe za navek.
I ne mislam deka samo taa beše žrtva, iako sum sekogas od stranata na ženata, ovde ne.
Kolku toj od sebe ja oturna klocna i povredi, tolku taa nego go izgazi i zaduši..
Teška kniga moram da priznaam, mi natežna nekako, me pritisna. No, odlična, emotivna sirova i surova. Kniga koja ne se srami, koja nema cenzura, iskrena malku gorčliva, bez rakavici, brutalna vo naracijata, no realna vo doživuvanjeto.
Ja ima mojata preporaka za site onie koi se hrabri, za site onie koi sakaat da poglednat malku podlaboko, malku podaleku.
Za site onie koi sakaat i imaat pravo na dobra kniga.
Ili Ili i ovoj pat mojot aplauz odi kaj Vas, poradi odličniot prevod pred se, a i poradi odličniot izbor za prevodnata literatura koja ni ovozmožuvate da se izdvoime kako čitateli.