Najnovejša knjiga v seriji priljubljenih kriminalk bo znova spremljala Tarasa Birso, višjega kriminalista Policijske uprave Ljubljana. Tokrat bo poslan v Gotenico pri Kočevski Reki na tečaj preiskovanja krvnih madežev. Še pred pričetkom tečaja se v klubu policijskega vadbenega centra pojavijo trije jamarji s presenetljivo najdbo, ki so jo našli pri spustu v novoodkrito jamo v bližini. Taras pokliče sodelavce iz Ljubljane, se še sam spusti v jamo in na njenem dnu najde preostanek trupla starejšega moškega, ležečega na kupu, ki v medli svetlobi čelne svetilke spominja na kup odpadlih vej. Ko si ogleda truplo in ga pripravlja za transport na površje, veja pod njim poči in presunjen ugotovi, da stoji na kupu mumificiranih trupel. Kot se izkaže, so mrtvi v jami po vojni pobiti slovenski domobranci, za katere se je domnevalo, da ležijo v Ušivi jami v Kočevskem Rogu. Vse več indicev kaže na to, da je med pobitimi leta 1945 in umorjenim, ki ga je morilec vrgel v jamo, povezava – moški, upokojeni uslužbenec vadbenega centra v Gotenici, velja za likvidatorja, udeleženca v pobojih leta 1945. Edini, ki domneva, da umora nista povezana, je Taras.
Ta zgodba mi je bila definitivno bolj všeč od Kome in Triglava. Še dandanes zelo polemična (in burna) tematika o povojnih pobojih je v ospredju novega primera Tarasa Birse, ki se znajde zaradi službenega usposabljanja v kočevskih gozdovih. Nenadna najdba trupla v jami privede do še bolj srhljivega odkritja, kar pričakovano odmeva v javnosti. Medtem se Taras zasebno ukvarja s posledicami po škandalu z eksplicitnim posnetkom in s poškodbami po padcu, zato vidnejšo vlogo dobijo njegovi sodelavci, kar pozdravljam, saj dobijo veliko več veljave kot ponavadi. Sta me pa malo razočarala razplet (meni deluje absurdno) in s tem prehiter konec.
4,5⭐️ Ponovno ODLIČNA zgodba, ki te potegne. Super berljiva in lepo teče. Pol zvezdice sem ‘odštela’, ker me zaključek ni navdušil, kar pa ne pomeni, da je bil slab!
Po Triglavu, ki ie bil zame daleč najslabši del serije o Tarasu Birsi, sem tokrat spet uživala v branju. Pri Golobovih kriminalkah je pač tako - če me zanima tematika, mi je zanimivo vse. Tako sta mi bili všeč Virus in Koma, ker me pač zanima medicina, delovanje možganov ... o Triglavu pa ne vem nič, ne hodim v gore, imam vrtoglavico ... in branje o tehničnih in geografskih podrobnostih plezanja na Triglav mi je bilo dolgočasno.
Velik plus pri Breznu je bil zame tudi to, da ima v njem Taras bolj stransko vlogo. Večji del romana je na bolniški in tako je bralcu prihranjeno njegovo naduto prepucavanje in njegova večna sitnoba. Malo več izvemo o Brejcu, Ostercu in Tini in z veseljem pričakujem naslednje dele. Kako se bo obnesla Brejčeva nova ljubezen? Pa Tina? Tisti xy zgleda obetaven! In Osterčev sin? Pikolovka v meni je malo trznila ob eni hčeri v napačnem sklonu ter ob razmišljanju Tarasove žene Alenke, da je moža spoznala pred dvajsetimi leti. No, bi rekla, da je minilo nekje med 27 in 30 let. Ampak tudi meni se včasih zgodi, da se začudim nad leti, ki so minila od moje mladosti ...
Kriminalni zaplet je ok, bolj kot konkretno vprašanje, kdo je ubil skoraj stoletnega starca, me je pritegnila tematika povojnih pobojev ... neokusno pretirano opisani prizori skrajnega perverznega nasilja in vključitev znane politične osebnosti iz bivše Jugoslavije so na prvi pogled zgledali neumestni, a na koncu je tudi to dobilo svoj pomen in razlago. Všeč mi je, ker Golob v svojih romanih nevsiljivo pove in razloži marsikaj zanimivega o najrazličnejših temah.
Dodaten plus dajem za humor na koncu (Cavazza 😉). Upam, da bo Tarasova rehabilitacija še nekaj časa trajala in da bomo v naslednjih delih še brali o njegovih policijskih kolegih.