What do you think?
Rate this book
Okupatorjeva hči
320 pages, Unknown Binding
Published January 1, 2024
1 person is currently reading
13 people want to read
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 of 1 review
November 29, 2025
Življenjska zgodba avtorice med leti 1991 in 1997. Pri enaindvajsetih letih je bila študentka novinarstva, rojena je bila v Sloveniji, celo življenje je živela v Sloveniji - in naenkrat so ji prerezali dokumente in ji rekli, naj se vrne tja, od koder je prišla. Kam?
Njen oče, oficir, in mama, medicinska sestra, sta se skupaj s Katarininim mlajšim bratom preselila v Srbijo. A Katarina je želela ostati v Sloveniji - to je bil zanjo edini dom, ki ga je poznala. Dokler ni nekega dne, ko se je vrnila konec tedna iz Ljubljane v Maribor, naletela na zamenjano ključavnico, v stanovanju njene družine pa je živel nekdo drug, ki jo je zmerjal s hčerjo okupatorja.
V knjigi spremljamo prvoosebno pripoved avtorice, pisano v "dramatičnem sedanjiku". Skrivanje pred policijo, dvakratni izgon iz Slovenije in vrnitev čez zeleno mejo, finančna negotovost, ... Ko se je zaposlila kot novinarka (še vedno je bila brez dokumentov), je občasno poročala iz parlamenta. Tam je spoznala poslance in prav Zmago Jelinčič je bil tisti, ki ji je na koncu pomagal, da si je uredila državljanstvo.
Poraja se vprašanje, komu je ta knjiga namenjena. Zanikovalcem izbrisa ne - če do zdaj niso spregledali, jih nobena tragična osebna zgodba ne bo prepričala. Leposlovnih ambicij knjiga nima - gre za skrajno enostavno pripoved, tudi zunanja oblika knjige je žal takšna, kot bi jo tiskali v garaži na ciklostil. Lektorirana je solidno (zmotili so me "pregovori", ki so v slovenščini seveda "pogajanja"). Veliko dialogov je v srbščini; spodaj v opombah so prevedeni v slovenščino.
Meni je bila knjiga predvsem zanimiva, ker sva z avtorico ista generacija ... in čeprav že dolgo vem za sramoto naše države glede izbrisanih, v času študija nisem imela pojma, kaj se dogaja. Da so sredi Ljubljane študenti, ki jih Slovenija želi izgnati, čeprav že celo življenje živijo tukaj ... Nisem vedela o njihovih borbah za preživetje, o osebnih tragedijah.
Njen oče, oficir, in mama, medicinska sestra, sta se skupaj s Katarininim mlajšim bratom preselila v Srbijo. A Katarina je želela ostati v Sloveniji - to je bil zanjo edini dom, ki ga je poznala. Dokler ni nekega dne, ko se je vrnila konec tedna iz Ljubljane v Maribor, naletela na zamenjano ključavnico, v stanovanju njene družine pa je živel nekdo drug, ki jo je zmerjal s hčerjo okupatorja.
V knjigi spremljamo prvoosebno pripoved avtorice, pisano v "dramatičnem sedanjiku". Skrivanje pred policijo, dvakratni izgon iz Slovenije in vrnitev čez zeleno mejo, finančna negotovost, ... Ko se je zaposlila kot novinarka (še vedno je bila brez dokumentov), je občasno poročala iz parlamenta. Tam je spoznala poslance in prav Zmago Jelinčič je bil tisti, ki ji je na koncu pomagal, da si je uredila državljanstvo.
Poraja se vprašanje, komu je ta knjiga namenjena. Zanikovalcem izbrisa ne - če do zdaj niso spregledali, jih nobena tragična osebna zgodba ne bo prepričala. Leposlovnih ambicij knjiga nima - gre za skrajno enostavno pripoved, tudi zunanja oblika knjige je žal takšna, kot bi jo tiskali v garaži na ciklostil. Lektorirana je solidno (zmotili so me "pregovori", ki so v slovenščini seveda "pogajanja"). Veliko dialogov je v srbščini; spodaj v opombah so prevedeni v slovenščino.
Meni je bila knjiga predvsem zanimiva, ker sva z avtorico ista generacija ... in čeprav že dolgo vem za sramoto naše države glede izbrisanih, v času študija nisem imela pojma, kaj se dogaja. Da so sredi Ljubljane študenti, ki jih Slovenija želi izgnati, čeprav že celo življenje živijo tukaj ... Nisem vedela o njihovih borbah za preživetje, o osebnih tragedijah.
Displaying 1 of 1 review