What do you think?
Rate this book
Premlad, da bi umrl star : misli o izgubi, smrti, spominih in obžalovanju
Kako se soočiti z izgubo bližnjega? Ali obstajajo meje našega žalovanja? Bomo nekoč pozabili na vse, ki smo jih izgubili, in se tega sramovali? Bi nas moralo biti strah, da smo minljivi? V knjigi nas avtor biografije Ti, v moji krvi: Mama in sin, alkohol in bolezen popelje skozi življenje izgube, smrti, žalovanja in upanja. Brez olepševanja in z veliko srca. V knjigi boste našli zapise in misli o tematikah, ki so v današnji družbi še vedno tabu, še vedno premalokrat omenjene.
Paperback
Published April 22, 2024
1 person is currently reading
11 people want to read
Ratings & Reviews
Friends & Following
Create a free account to discover what your friends think of this book!
Community Reviews
Displaying 1 of 1 review
May 30, 2024
Verjetno ti ta knjiga ne bo všeč.
To je čisto prvi stavek, zapisan v knjigi, ki bo težko koga pustila hladnega, ne glede na to, kako ta stavek zveni. Predvsem: kljub težki tematika knjiga ni niti malo pesimistična. Avtor se izjemno dobro izogne vsakršnemu samopomilovanju. Ali obtoževanju.
V eni od svojih knjig sem zapisala, da ob smrti nekoga, ki smo ga imeli radi, najbolj boli obžalovanje. To, da nismo dovoljkrat povedali, da smo človeka imeli radi. To, da tega sploh nismo izrekli. To, da bi povedali še mnogo, mnogo več, a časa žal ni več.
Žiga pa se v tej knjigi pokloni vsem. Vsem, ki jih je izgubil. In vsem, ki so še vedno ob njem, a jim je hotel povedati že zdaj, kaj čuti, kako jih sprejema, kaj jim sporoča.
V svojem mladem življenju je bil priča že toliko smrtim, da bi strlo marsikoga. Osebno menim, da je Žiga le okrepilo. Vsa silna ljubezen, ki smo jo imeli priliko spoznati že v delu Ti, v moji krvi, je prisotna tudi v tem delu. Prav to se mi zdi tisto, kar njegove knjige razlikuje od mnogih podobnih. Žiga zgolj... opisuje, pri tem pa iz njegovih besed vre to, kar čuti in to je predvsem ljubezen.
Mama, oče, brat. In mnogo drugih. Ni jih več. A v avtorjevih spominih so še vedno tam. In zdaj so tudi z nami...
Izjemno pomembna knjiga, ki vodi po poti razumevanja. Kako se soočiti z izgubo? Kako preboleti te udarce, ki tako zelo močno bolijo?
Žiga nekje omeni, da je ta knjiga pravzaprav zbirka fragmentov od vsepovsod. A ga lahko negiram. Prav vse v knjigi je nameščeno točno tako kot mora biti. Vsa pisma: mami, očetu, bratoma, sestri, prijateljem, mladim, in celo ljubezni in nenazadnje tudi sebi, so krasen spomenik in opomnik ne le avtorju, temveč vsem, ki boste to knjigo brali.
Močna. Nežna in ljubeča. O smrti, o kateri še vedno govorimo premalo, bi se iz te knjige lahko naučili marsikaj pomembnega. Meni je, tudi ob mojem žalovanju, pomenila pomemben premislek, pomemben steber, ki sem ga potrebovala. Zato: je kaj čudnega, da vam knjigo priporočam v branje? In pri tem poudarjam in pa popravljam tisti prvi stavek knjige: več kot verjetno je, da vam bo knjiga všeč. Meni je bila. Zelo.
To je čisto prvi stavek, zapisan v knjigi, ki bo težko koga pustila hladnega, ne glede na to, kako ta stavek zveni. Predvsem: kljub težki tematika knjiga ni niti malo pesimistična. Avtor se izjemno dobro izogne vsakršnemu samopomilovanju. Ali obtoževanju.
V eni od svojih knjig sem zapisala, da ob smrti nekoga, ki smo ga imeli radi, najbolj boli obžalovanje. To, da nismo dovoljkrat povedali, da smo človeka imeli radi. To, da tega sploh nismo izrekli. To, da bi povedali še mnogo, mnogo več, a časa žal ni več.
Žiga pa se v tej knjigi pokloni vsem. Vsem, ki jih je izgubil. In vsem, ki so še vedno ob njem, a jim je hotel povedati že zdaj, kaj čuti, kako jih sprejema, kaj jim sporoča.
V svojem mladem življenju je bil priča že toliko smrtim, da bi strlo marsikoga. Osebno menim, da je Žiga le okrepilo. Vsa silna ljubezen, ki smo jo imeli priliko spoznati že v delu Ti, v moji krvi, je prisotna tudi v tem delu. Prav to se mi zdi tisto, kar njegove knjige razlikuje od mnogih podobnih. Žiga zgolj... opisuje, pri tem pa iz njegovih besed vre to, kar čuti in to je predvsem ljubezen.
Mama, oče, brat. In mnogo drugih. Ni jih več. A v avtorjevih spominih so še vedno tam. In zdaj so tudi z nami...
Izjemno pomembna knjiga, ki vodi po poti razumevanja. Kako se soočiti z izgubo? Kako preboleti te udarce, ki tako zelo močno bolijo?
Žiga nekje omeni, da je ta knjiga pravzaprav zbirka fragmentov od vsepovsod. A ga lahko negiram. Prav vse v knjigi je nameščeno točno tako kot mora biti. Vsa pisma: mami, očetu, bratoma, sestri, prijateljem, mladim, in celo ljubezni in nenazadnje tudi sebi, so krasen spomenik in opomnik ne le avtorju, temveč vsem, ki boste to knjigo brali.
Močna. Nežna in ljubeča. O smrti, o kateri še vedno govorimo premalo, bi se iz te knjige lahko naučili marsikaj pomembnega. Meni je, tudi ob mojem žalovanju, pomenila pomemben premislek, pomemben steber, ki sem ga potrebovala. Zato: je kaj čudnega, da vam knjigo priporočam v branje? In pri tem poudarjam in pa popravljam tisti prvi stavek knjige: več kot verjetno je, da vam bo knjiga všeč. Meni je bila. Zelo.
Displaying 1 of 1 review