Poslednji deseti bratje niso navaden roman. Avtor je rokopis brusil kar tri desetletja. Roman je napisal kot emigrant v Buenos Airesu in ga nato obdelal po vrnitvi v domovino. Nemogoče je napovedati sodbo časa, a zdi se, da bodo prav Poslednji deseti bratje obveljali za osrednje delo slovenske emigracije. V središču romana je kolektivna usoda, zapisana skozi niz paralelnih osebnih zgodb, razpršenih po različnih kontinentih, naplavljenih v velemesta in odročne vasi. Njihova skupna podstat je neprostovoljno bivanje na tujem. Avtor se ne ukvarja s politično dimenzijo povojne emigracije, ampak z eksistencialno plastjo tovrstne usode. Vseskozi se vrača k mučnemu vprašanju: ima tujstvo nek globlji smisel ali pa je le naključje v kolesju zgodovine? Tukaj vstopamo v staroslovansko, lahko bi rekli arhetipsko zgodbo o desetništvu kot povezovalni niti raznovrstnih bivanjskih leg. Biti izgnan, izločen, stigmatiziran – vzeti takšno usodo nase kot pot zadoščevanja za grehe generacij. Simčič nam ne ponuja dokončnega odgovora. Njegov odgovor je iskanje in pričevanje.
It's very interesting, because you have two ways to read it. From the beginning to the end, or each story separated from the others, but you need to have help with finding the right pages. It's all about the children which were born in big families with 10 children. And the last one needs to go in the world to save others from disaster. People around the world are taking about their life stories.