Vojni dnevnik, ki se dogaja na (ne)znani lokaciji v današnjem času, je prvi vstop Boštjana Videmška v polje (avto)fikcije. V njem skozi prvoosebno pripoved predstavi uspešnega vzhodnoevropskega pisatelja v zgodnjih srednjih letih, ki se po pretresih v zasebnem življenju čez noč znajde sredi vojne vihre. Kot zapriseženi humanist, zavezan pacifizmu in ostrim etičnim načelom, se znajde na prepihu. Vojna, za katero je bil do zadnjega prepričan, da je ne bo, njegova teoretična prepričanja preizkuša v brutalni praksi.
Junak Val se v tem romanu, ki se spretno giblje po meji med fikcijo in resničnostjo, znajde v silovitem precepu: partnerka Dalija ga je zapustila, ker ni hotel zapustiti ostarelih staršev. Zdaj ga, humanitarka, poskuša rešiti, medtem ko on s pomočjo svojega najboljšega prijatelja Vika, brata dvojčka, poskuša rešiti svoja starša in sestro, ki so se znašli za sovražnimi bojnimi črtami.
Vojni dnevnik je protivojni roman o sprejemanju odločitev, etiki, stranpoteh digitalne dobe in medijev, strahotah vojne, temeljnih odnosih, ljubezni, prioritetah, prisotnosti ali odsotnosti svobodne volje, determinantah, militarizmu – duhu časa. Ali kot pravi avtor – ne na Zahodu ne na Vzhodu nič novega.
Boštjan je tiste vrste novinar, ki svoje prispevke, vojne in ekološke, piše poglobljeno in z ogromno empatije, pri tem pa vedno podaja ozadje dogodkov, ki je bralcu velikokrat skrito, pa vendar nujno za razumevanje današnjega sveta.
Pri Vojnem dnevniku ni nič drugače. Pravzaprav je bil skrajni čas, da se je Boštjan lotil leposlovja. Njegovo orožje je jezik, besede pa rafali, ki rešetajo svet in ljudi okoli Vala, zgodovinarja in pisatelja, ki postane novinar, da bi v desetdnevni vojni rešil svoje najbližje.
Roman poleg napete zgodbe in živih likov odlikuje tudi izjemna pisava, polna izvirnih pasusov in besednih iger.
Prvi stavek, ki sem ga lahko prebral, je bila z Boštjanovo roko napisana misel, da mir ni samoumeven. Ne, ni. In roman je žal še kako aktualen.
Roman o vojni, ki lahko tudi ne bi bil roman. Lahko bi bil tudi dnevnik. Ali poročilo. Od koderkoli. Glavni junak bi lahko bil Boštjan ali pa kdorkoli drug. Vojna je blizu. Ukrajina pri sosedih. Mir ni samoumeven. Ne pri nas ne v nas. Ukrepati moramo že včeraj. Pretresljivo, zaskrbljujoče, aktualno.
Dnevnik vojne, ki se je zgodila čisto blizu vas. Tako blizu, da bi se lahko zgodila tudi vam. Oziroma, nekaterim se je. Odlični romaneskni prvenec dolgoletnega vojnega dopsnika, o ... pisatelju, ki po sili razmer (vojna) postane vojni dopisnik. Napeta zgodba skozi katero Videmšek, ne le da "lepo" oriše (ne)smiselnost te in ostalih vojn, ampak pljune resnici v oči.
Glede na to, da je bil avtor na mnogih vojnih področjih, bi od njega pričakovala več. Delo je napisano premalo doživeto, neprepričljivo. Knjiga je sicer lahko berljiva, a me ni prepričala, saj deluje šablonsko, generalno, manjka specifike, ki bi jo naredila bolj realno. Glavni junak je za moj okus preveč egocentričen.
Boštjan Videmšek v svoj romanski prvenec vnese svoje izkušnje vojnega dopisništva, kar v kombinaciji z namerno neimenovanim okoljem dogajanja, ki pa ga zlahka prepoznamo kot ukrajinskega po ruski invaziji, kaos vojne prinese v vašo dnevno sobo. Junaka začutimo, ker bi to zlahka bili mi.
Prebrano na dah. Knjigo sem brala v času vojne v Gazi. Mogoče me je zato toliko bolj prevzela in pa dala misliti: kaj se zgodi, ko pride vojna v naše mesto? Ali je to res tako nemogoče?
Žal deluje preveč realna. Želel bi, da bi bila čista fikcija. Za knjigo je to pohvala, za realno življenje pa žal kritika družbe in časa, v katerem smo.
When books male you feel anxiety, fear, sadness and horror you know they are good. The descriptions of of warzone very realistic and characters/story/mindfucks. Great novel.