Serija treh knjig o Hendriku Groenu je grenko-sladka.
Nihče pri 20-ih, 30-ih in še dosti kasneje si ne predstavlja svoje starosti, še manj, da bi o tem razmišljal. Če že, je to bolj v smislu: ne, meni se pa to ne bo zgodilo ali vsaj ne tako... Toda dejstvo je, da vsakega, ki dočaka starost, čaka nekaj nepoznanega in nihče od nas ne ve, kako bo starost dočakal in v kakšnem stanju. V treh knjigah Hendrik opisuje življenje starostnikov, od 83 in 1/4 v prvi knjigi, 85 v drugi, in 90 v tretji. Kot v zadnji zapiše: Naučil si nas, da starci ne le, da nismo crkovine, temveč da tudi nismo zrak, nismo nepomembni. Da smo stari ljudje vredni spoštovanja in ljubezni, imamo kaj povedati, smo zabavni in uzžarevamo modrost. No ja, včasih tudi neumnost. Da znamo uživati življenje in v medsebojni družbi. Da nočemo biti nekje zaprti, ujčkani, prezrti in utišani. Da hočemo odločati o svojem življenju.
V tretji knjigi se Hendrik spopada z napredujočo demenco, zaradi katere se vplete v marsikateri zaplet. Poleg tega se roman dogaja v času koronavirusa, ki pa je v knjigi opisan le toliko, kot je nujno potrebno, predvsem gre za milo kritiko na nesmisle: ko Hendrik raje ne povabi svoje 'posvojene' vnukinje Fride na obisk, kjer bi morala priti v maski in biti na razdalji, temveč se z njo raje dobi na obali, kjer sta se srečevala tudi že vse mesece prej... In še precej takšnih nesmislov.
Hendriku uspe s pravo mero opisovati starost in tegobe, ne da bi zašel v kakršno koli pomilovanje. Je, kot je: nekateri starejši so nergavi, drugi pa ustanovijo klub Starin, ne pa crkovin. Zdi se, kot bi se lastnosti človeka v starosti, ko odpadejo vse prepreke družbenih norm, ki so jih prej upoštevali, potencirale v dobro ali slabo.
To je grenki del knjig. Sladki del pa je obilica pretanjenega humorja. Ob eni od Hendrikovih domislic sem se tako na glas in dolgo smejala, da sem prebudila zanimanje cele hiše, vključno z mačkom in psom, ki sta me prišla pogledat, če sem še čisto v redu.
Sijajne tri knjige, toplo priporočam vsem, še posebej empatičnim ljudem, ki bodo razumeli starost na način, kot jo je opisal Hendrik in si včasih zaželel, da bi bila tudi njegova podobna.
In še zanimivost: na knjigi ne boste našli imena avtorja. Knjige piše pod psevdonimom (prva je izšla leta 2014) in se ni hotel razkrinkati, kar je bil vzrok spraševanja in odkrivanja, kdo bi avtor lahko bil. Kasneje so odkrili, da gre za 62-letnega gospoda Petra de Smeta, ki pa pravi, da mu ni bilo do slave in javnega razkazovanja.