Zapiski iz karantene, iz časa novega koronavirusa, iz Rima – prestolnice prvega žarišča epidemije v Evropi. Samota in stiska sprožata tudi spomine na druge nesreče – iz mest, ki so jih porušili potresi, z ladij, ki rešujejo begunce. Osebne stiske avtor popisuje s humorjem, nesreče, ki prizadenejo druge, pa z globokim sočutjem. Dnevniki, eseji, potopis? Vsekakor dobra literatura z dvema obrazoma — z enim joče, z drugim se smeji.
5/5. Petrovec je bolj novinar-pripovedovalec kot novinar-poročevalec, vsaj tako je razvidno iz karantenskega rimskega dnevnika. Preveč puste dni v karanteni izkoristi za evalvacijo/meditacijo preteklih štirih let dopisništva v Italiji - zapisi so polni navidez in na ekranu skritih emocij. Če je moral za ekskluzivne vklope v Dnevnik ali Odmeve zaradi novinarske etike "šparati" jezik, lahko bralcu zdaj predoči bežna, a pretresljiva ozadja popotresnih dogajanj, begunskih tragedij na italijanskih obalah, ne manjka niti hudomušnih anekdot, povezanih z karantenskimi ukrepi. Toliko dogodenega, da se smelo pričakuje druga, če ne celo razširjena in bolj romaneskna izdaja Petrovčevih rimskih dognanj.
Avtorja vedno rada poslušam, ko se kot dopisnik javlja v informativne oddaje. S tole knjigo pa je pokazal, da je tudi mojstrski pisatelj. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje brala tako lepo slovenščino. Avtor nas popelje s seboj po svojih poteh dopisnika iz Italije, od opustelih rimskih ulic med karanteno, popotresnega Amatriceja, pod padli viadukt v Genovi, na palubo ladje, ki iz Sredozemskega morja rešuje migrante… Ne gre pa zgolj za novinarsko poročanje o dogodkih, ampak predvsem za razmisleke o njihovem pomenu, tu in tam začinjeno še z malce humorja. Navdušena, pravi biser.
Zanimivo branje z razdalje dveh let na razmere leta 2020. Še bolj všečno, da gre za nekakšen miks ne samo dogajanja okoli karantene, temveč tudi drugih dogodkov novinarskega dela avtorja. Dnevi in meseci karantene sredi Rima, razmere in spomini na še druga tragična dogajanja leta prej je bilo vsekakor prijetno in malo drugačno branje.
Z izrednim občutkom za dramaturgijo (hja, igralec je) in iskreno željo po razumevanju in spoznavanju vsega in vseh (hja, novinar je) spisan "dokument našega časa". Lucidni, mestoma zabavni, mestoma pretresljivi zapiski iz karantenskega obdobja enega naših trenutno najboljših dopisnikov, ki si je - v nasprotju z delom, ki ga sicer mora opravljati kar se da objektivno - dovolil povsem subjektiven pogled na čas in prostor, v katerem je "obtičal" za skoraj tri mesece. Širina, s katero se je soočal s situacijo, je neverjetna in absolutno vredna branja.
Izvrsten preplet dnevniških zapisov v času prvega vala korona krize v Italiji, utrinkov novinarskega poročanja katastrof preteklih let, začinjeno s humorjem.