Črna, ki je pogoltnila vse druge barve

by Josip Osti

Roman je svojevrstna epistolarna proza: so pisma v pismu in je še veliko več. Napisan je v obliki pisma kot zahvala Josipa Ostija prijatelju, pesniku Borisu A. Novaku, ki je kot predsednik slovenskega PEN v času obleganja Sarajeva nudil pomembno pomoč bosanskim ustvarjalcem. Osrednji lik je bosanski pesnik Husein Tahmiščić, ki ga je slovenska publika lahko spoznala že kot urednika antologije nove bosanske poezije, izdane v Ljubljani leta 1983. Če se je Tahmiščić na svoji pesniški poti z veliko umetniško intenziteto »spopadal s soncem«, pa je v stvarnem življenju postopoma izgubljal vid vse do popolne slepote. Osti, njegov tesni prijatelj, pripoveduje zgodbo o njem in njegovi družini s pomočjo njune korespondence. Tako obuja spomine na prijateljevanje s Tahmiščićem v Sarajevu, pripoveduje o prijateljevi poti v Prago, kamor le-ta spremlja svojega nemirnega sina na študij fotografije in tam ostane vrsto let, domov pa se vrne že skoraj slep. Prav tako je v romanu več vložnih zgodb o različnih osebnostih, kot so Lovro Kuhar Prežihov Voranc, Romain Rolland, Josip Broz Tito in drugi, v katerih avtor išče paralele z zgodbo o oslepelem prijatelju. Na začetku in na koncu romana sta soneta Borisa A. Novaka, ki tako veličastno zaokrožata ta slavospev prijateljstvu, ki preživi ob vseh življenjskih izgubah in ustvarjalnih dobičkih.

322 pages, Hardcover

Published November 11, 2018

About the author

Josip Osti (19 March 1945 – 26 June 2021) was a Bosnian and Slovenian poet, prose writer and essayist, literary critic, anthologist and translator.

Reviews

[Blazz J · Rating 2 out of 5]

2/5. Pretresljivo, z vojno zaznamovano življenje "bosanskega Borgesa" Huseina Tahmiščića, ki ga s pomočjo pisemske korespondence med leti 1992 in 1996 popiše in njegov prijatelj Josip Osti, posredno pa odgovarja še takratnemu predsedniku slovenskega PEN-a Borisu A. Novaku, zaradi slabega urednikovanja izgleda kot v neoznačen fascikel zložen kupček listin, tik pred zdajci pretipkan in brez zadnje roke poslan v tisk. Z bolj romanesknimi zapisi bi imela knjiga kakšnega bralca več, kot tudi ne bi izpadla kot hvalisanje samoizbranih protagonistov poosamosvojitvenih let slovenskega "literarjenja".